Ko je nedavno predsednik vlade Robert Golob napovedal v novem državnem proračunu kar lepo vsoto evrov, ki naj bi bili namenjeni inovacijam, je natanko zadel v kategorijo tveganj, ki so vedno odlika dobrih poslovnežev. Iz inovacij se lahko zgodi nesluten poslovni uspeh ali popoln propad, ki pa je obenem tudi dobra izkušnja pri naslednji inovaciji. Od leta 2018 pokojni ameriški veleposlovnež slovenskih korenin Robert Tomšič (ameriško Tomsich), zelo verjetno v resnici najbogatejši Slovenec vseh časov, rojen leta 1930 staršem, priseljenim v ZDA iz okolice Kostanjevice na Krasu, je imel izjemen posluh za inovatorje – zaposlenih jih je imel blizu štirimestne številke.
Opekač F1 vrhunska inovacija
V Clevelandu je ekipi Šepeta preprosto razložil svojo presenetljivo poslovno inovacijsko filozofijo: »Big machine – little money, little machine – big money!« Ali drugače povedano: male pogruntavščine inovatorjev, ki olajšajo življenje širokim množicam, prinašajo največji zaslužek.
Robert, za prijatelje Bob, ki je sicer poslovno sodeloval tudi v ameriški vojaški industriji, je imel počitniško vilo, pravi dvorec v Palm Beachu in je bil prvi sosed Donalda Trumpa na ekskluzivnem posestvu Mar-a-Lago, med jezerom in morjem, kjer je imel v marini zasidrano svojo jahto s stalno posadko, ki ga je vozila s Floride na poslovne sestanke v New York. Tomšičev velik poslovni uspeh je bila preprosta inovacija barvnih gumijastih obročev, ki se nataknejo na ključe, tako da lastnik šopa že hitreje spozna, kateri gre v pravo ključavnico. Z dobrim zavarovanjem izuma so jih po svetu prodali na stotine milijonov, dodatno pa zaslužili še s prodajo licence. Eden zadnjih »njegovih javnih« izumov pa je bil toaster ali knjižno slovensko opekač kruha, pri katerem je bila zadovoljena najbolj iskana lastnost »little machine« – hitrost pečenja toasta, ki pa mora biti vseeno pravilno mehek, a še vedno hrustljav. Toast je najbolj nepogrešljiv pri jutranji prehrani Američanov, preden se z veliko naglico z obvezno kavo v roki poženejo v službo. Imajo namreč do sekunde natančno izračunano, kdaj morajo odbrzeti proti podzemski železnici ali drugemu prevozu, da ne zamudijo službe. Tomšičev »nadzvočno« hiter toaster jim še vedno lepo podaljša čas užitka zajtrkovanja. V nekaj mesecih po tem, ko so jih poslali na trg, je bilo prodanih na milijone opekačev, v gostinstvu pa so stare nemudoma zamenjali s Tomšičevo F1.
Dobro in pametno je, da naš Robert Golob stavi tudi na inovacije, vendar obenem ne gre pozabiti, da večina slovenskih lastnikov malih in srednje velikih podjetij še vedno posluje v stilu sicer ženitnega mešetarja Kecala iz opere Prodana nevesta Bedricha Smetane, ki mu je ob 200-letnici rojstva posvečeno celotno leto 2024. Slovenski poslovneži so v srcu še vedno mešetarji in prekupčevalci, v dobrem smislu seveda, večina si jih ne upa tvegati in vstopiti na tuje trge božjastno pohlepnega neoliberalizma. V svojem bistvu je slovenski poslovnež najraje trgovec, ki poceni kupi, nekaj doda in dobro proda. Verjetno lahko izvzamemo iz »štacunarstva« le nekaj pravih slovenskih gospodarstvenikov, denimo Jožeta Colariča iz Krke, blizu so Stojan Petrič iz Kolektorja, Janez Škrabec iz Rika in v zadnjem času tudi Blaž Miklavčič in njegov GH holding.
S sicer ne prav prefinjeno trgovsko žilico, čeprav se z njo radi hvalimo, smo razprodali ali uničili večino najboljših slovenskih podjetij, prodali izjemno dobro postavljene trgovske mreže in z njo izgubili tudi transportno logistiko, razprodaja kmetijstva in živinoreje je neusmiljena, brez resne banke v nacionalni lasti pa je že od nekdaj vprašljiv gospodarski obstoj države.
Madžari in Hrvati so po razpadu socializma enako kot mi zdaj dobesedno vse razprodali, vendar sta Franjo Tuđman in Viktor Orban vseeno umetno ustvarjenim bogatim tajkunom dovolila, da so lahko kupovali in pod eno streho združevali prej razdrobljene gospodarske panoge, ki so postale finančno močne in se zdaj z lahkoto po nakupih odpravljajo recimo v Bosno, Črno goro in, dovolj pretresljivo, tudi v Slovenijo.
Pri nas naj bi bil Slovenski državni holding (SDH) vzorec pametnih in uspešnih prodaj državnega premoženja. Sedaj ga upravlja nekdaj čudežni dečko Žiga Debeljak, pred njim je bila še bolj razvpita predsednica uprave Slovenka z one strani italijanske meje Lidia Glavina. SDH se je specializiral za poceni prijateljsko razprodajo državnega premoženja, ki ga diktirajo varno skriti mešetarji v ozadju. Nobene poslovne ali prodajne inovacije ni zaslediti.
Rešitev močna domača banka
Ostali smo brez prave nacionalne banke, izgovarjamo se z nekaj bolj hranilnicami kot z resnimi finančnimi ustanovami. Smo v stanju postaviti novo, močno banko državi in gospodarstvu v pomoč pri razvoju? Kot so jo pod pokroviteljstvom Viktorja Orbana postavili na Madžarskem, sicer s tajkuni, osebnimi prijatelji predsednika – OTP banko, ki je sedaj tudi v Sloveniji največja.
Pravzaprav je vprašanje, ali takšno banko Slovenci sploh potrebujemo. Nekaj časa je tlelo upanje, da bo prva in vodilna v državi postala SID banka, ki je začela razpadati, ko so jo zasuli z nepojmljivo nestrokovnimi kadri s člansko izkaznico SDS. Sedaj ni dosti bolje, kajti v njej so se naselili veseljaki iz kroga finančnega ministra Klemna Boštjančiča. Upalo se je tudi na združitev Gorenjske, Deželne in Delavske banke, vendar so mešetarji vanje že pripeljali Balkance in celo Kitajce.
Kako bi sploh lahko postavili novo slovensko banko? Najbolj enostavna pot bi bila, da bi država in uspešno gospodarstvo strnila tri do štiri milijarde evrov, mogoče bi kaj pristavile tudi evropske banke, kar bi zagotavljalo garancijo za stabilnost. Sledil bi razpis delnic, kajti izračunano je, da imamo Slovenci doma in na tujem na računih več kot štirideset milijard. Seveda bi morale sodelovati tudi družbe z državno lastnino kot recimo Petrol in večja zasebna podjetja, ki pa bi morala dobiti ob nakupu delnic še posebne ugodnosti, da delnic ne bi takoj prodala tujim kupcem.
Je pa nova banka ob zadnjih dogodkih okoli nove guvernerke znanstvena fantastika. Domnevno najzanesljivejša kandidatka za guvernerko Saša Jazbec je trenutno zaposlena pri ministru Boštjančiču. Njenega moža Marka Jazbeca je šef Modre zavarovalnice Borut Jamnik postavil za predsednika uprave Zavarovalnice Sava. Jazbeca ima še vedno pod nadzorom Matej Narat, ki naj bi kot direktor Zavarovalnice Triglav v Skopju pripravljal Makedonijo na prihod slovenskih finančnih genijev. Samo medklic: oba, Jazbec in Narat, sta morala iz NLB, potem ko so nekontrolirani krediti banko pognali v globoko finančno brezno brez izhoda. Tako bodo imeli vsi dolgo, več kot prijateljsko povezani na čelu z ministrom Boštjančičem in predsednikom uprave Zavarovalnice Triglav Andrejem Slaparjem pod kontrolo tri zavarovalnice, finančno ministrstvo, Banko Slovenije in kronskega prijatelja na SDH Žiga Debeljaka. Vprašanje je, koliko Boštjančičevo skupino sploh zanimajo Golobove inovacije, med katere že štejejo tudi selitev slovenskih opremljevalcev avtomobilske industrije iz Nemčije na Kitajsko.
