Na festivalu delavskega filma Kamerat, s katerim v Hrastniku obeležijo tudi občinski praznik, posvečen spominu na leto 1934, ko so si rudarji z ostrim štrajkom in gladovanjem izborili boljše pogoje za delo, ni glamurja: ni rdečih preprog, slavnih modnih znamk in vpadljivega nakita. Je pa visokokultiviran spomin in opomin prihodnosti, kaj pomeni biti proletarec, delavec s ponosom. Kaj pomeni tovarištvo in solidarnost, združeno v rudarjem sveti besedi kamerat – sodrug pri težaškem delu, ki ga enako skrbi zase kot za vse druge tovariše ob razbeljeni peči, v kateri se tali steklo ali nastajajo hudo nevarni kemični pripravki. Kruto, pa vendar njim v ponos, težaško delo je že 200 let zakon v Hrastniku.
Vila de Seppi mali Miramar
Levica, edina naša stranka, ki tudi v prihodnosti visoko postavlja pomen delavstva, gibanja, ki se ga hoče kapitalizem na vsak način znebiti, je zelo blizu tudi razmišljanju župana Hrastnika Marka Funkla, zato je na otvoritev Kamerata povabil kar predsednico Levice in ministrico za kulturo Asto Vrečko, le na videz krhko damo, ki sicer zmore nositi precej težavna politična bremena.
Hrastničan Marko in Asta iz Šentjurja sta bila srednješolska kamerata v Celju in potem še skupaj študenta na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zato se odlično razumeta, kot je navada med ljudmi v Hrastniku, ki mu sicer še vedno daje utrip že davno zaprti rudnik, ki pa se počasi oživlja v družbeno zanimivost. Zato so 20 filmov s tematiko delavstva, štiri od njih je prispeval Francoski inštitut iz Ljubljane, ki ga vodi Karl Cogard, predvajali v nekdanji rudarski jami 45 metrov pod zemljo, v prostorih nekdanje kompresorske postaje, iz katere so rudarjem pošiljali svež zrak, in na dvorišču pod strojnim srcem rudnika – »mašinhausom«.
Strokovno roko nad festivalom ima vselej domačin iz Zasavja, zadnja leta prisoten pri snemanju večine slovenskih filmov, tudi največkrat nagrajenih režiserjev Jana Cvitkoviča in Janeza Burgerja, magister filmske in televizijske kamere Simon Tanšek, diplomiranec na znameniti filmski akademiji v Pragi. Ob res enkratnem festivalu, ki v svetu nima primerjave, ga je z obiskom počastil legenda jugoslovanskega in slovenskega filma Karpo Godina, nekdaj v zakonu z nedavno pokojno veliko damo slovenske kulture Manco Košir. V Godinovih rokah je vedno nepogrešljiv mali fotoaparat, zato velja za pravega kronista tako doma kot med zamejci v Italiji, od koder izvira njegova Maja in kamor pogosto zahaja občudovat beli gradič Miramar, ki ima malega dvojnika, prav tako načrtovanega z roko tržaškega arhitekta, prav v Hrastniku pod imenom Vila de Seppi. Vilo je dala zgraditi baronica Emma de Seppi kot svojo poletno rezidenco, sicer pa je bila sorodnica takratnega lastnika kemične tovarne, ob rudniku in steklarni, tretje ne prav čiste industrije v kraju. Graščino Vila de Seppi zdaj marljivo obnavljajo, po zaprtju rudnika pa so tudi okna stanovanj in hiš v Hrastniku vedno manj sajasta.
Srečno se vrni iz jame
Seveda so v čast namerno pozabljenega rudarskega, steklarskega in kemičnega proletariata na dan otvoritve filmskega festivala lahko nastopili le slavni Laibach, glasbena skupina, ki je idejno nastala prav nekje sredi zasavskih revirjev, med ideologi pa je bil, sedaj le še na robu delujoč v politiki, zaprisežen motorist in slavist Aleš Gulič, ki je s svojim osebnim stilom vnesel njega dni kot poslanec popolnoma nov pridih v parlament. Laibach so prišli v Hrastnik naravnost z velike turneje po Evropi pod imenom Opus dei (Božje delo), s katero nastopajo od Skandinavije do drugih držav Evropske unije. Povsod jih občudujoče slavijo, kritik v Berlinu je njihov nastop na primer ocenil z deset plus. Takoj po Hrastniku se turneja nadaljuje.
»Srečno se vrni iz jame domov« je bila uvodna napoved pevca Laibach, ki so ga prišli na dvorišče pod »mašinhausom« poslušat le pravi poznavalci, seveda v črnih majicah, v kakršni je bil tudi dolgoletni zapriseženec ansamblu, bivši evroposlanec Milan Brglez. S filozofsko udarnim govorom pa je pred koncertom nastopil legendarni laibahovec Peter Mlakar, ki je napovedal ponoven prihod Luciferja iz pekla na površje ali drugače povedano: politika tako doma kot v svetu ne ve prav dobro, kaj bi sama s seboj.
Februarja lani so Laibach s svojo interpretacijo pesmi Oj, Triglav, moj dom ob otvoritvi svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici presenetili in vzbudili veliko zanimanje ob televizijskem prenosu po vsem svetu. Ob sijajnem glasbenem nastopu so veliko pozornost vzbudili tudi elektronska vizualizacija ozadja na odru in svetlobni efekti ob nastopu skupine. Pri mešalni mizi sta s svojimi »aparaturami« prikazala, kaj znata, Akaša Bojić in Luka Umek, tudi zasebno zanimiv par, ki živi v Berlinu. Luka je sin nepozabnega urednika Založbe kaset in plošč RTV Slovenija Iva Umeka, ki je z Bojanom Adamičem, Jožetom Privškom, Juretom Robežnikom in Mojmirjem Sepetom slovensko zabavno glasbo postavil kvalitetno izjemno visoko. Ivo je pred kratkim zadovoljen praznoval 80. rojstni dan in je v odlični formi, v Hrastnik pa ni prišel samo občudovat mojstrovine sina Luke in »njegove« Akaše, ampak tudi počastit sorodnike, saj iz teh krajev, iz nekdaj znane gostilne Božičnik, izvira njegova mama. Akaša Bojić pa je po mami Lei nečakinja akademske slikarke Kamile Volčanšek, ki je zaslovela s slikanjem neponovljivih seksi debelušk. Kamilin mož je bil žal že pokojni velemojster likovnega oblikovanja Kostja Gatnik, med drugim znan po tem, da je ilustriral številne ovitke plošč, ki jih je izdajal Ivo Umek, ter bil tudi avtor stripa Magna Purga (veliko čiščenje po latinsko), ki ga je povzdignil med svetovne veličine te umetnosti.
Delovodja festivala Kamerat je Nina Kavzar, drugače šefinja Mladinskega centra Hrastnik, katere dedek je bil šef avtoparka v steklarni in je nekje našel in usposobil za vožnjo nepozabno ameriško avtomobilsko »ladjo« Studebaker, ki je posredno povezana tudi z zasavskimi kamerati. Delavci v tovarni Studebaker so namreč tudi dosegli, da jim je pet bratov, lastnikov tovarne v državi Indiana v ZDA, dajalo največje plače v takratni industriji osebnih avtomobilov. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je tovarna Studebaker zaprla vrata.
Sicer pa se ni bati, da bi zamrl borbeni duh Hrastničanov. Po živi legendi veslanja na divjih vodah kajakašu Petru Kauzerju, ki bo čez nekaj tednov v Parizu nastopil na svojih petih olimpijskih igrah, zdaj stavijo še na izjemno talentirano mlado nogometašico Nežo Žagar, ki so jo že zvabili v zelo dobro organiziran ženski nogometni klub Radomlje Medex, v katerem je predsednica Sandra Damijan, zdajšnja žena dovolj prodornega med slovenskimi paradnimi ekonomisti Jožeta P. Damijana.
