Dve še dovolj nedotaknjeni sta slovenski reki, ki varno tečeta med visokimi bregovi. Daljša je Soča, čudovita do prve elektrarne, druga je belokranjska Kolpa, dobro razpoložena vse do hrvaške meje. Na njunih bregovih se poleti zbirajo ljubitelji divjih voda, veslači in raftarji iz vse Evrope. Obe reki sta v slovenski zgodovini izjemno pomembni. Prek Kolpe so k nam prvič vdrli muslimanski Turki kot roparji in plenilci otrok, prastrah pred njimi pa smo prenesli zdaj na nebogljene migrante. Na Soči so se dogajali brezsmiselni, 29 mesecev trajajoči spopadi v prvi svetovni vojni, v kateri se je med seboj obupno mlatila desetletja pozneje prijateljsko združena Evropa, brezplačna vojaška delovna sila pa so bili kot kolateralna škoda na vzhodni fronti nalovljeni ruski ujetniki. Soči je pel usodo Simon Gregorčič, Beli krajini Oton Zupančič.

Putina ukrotil kot Stalina

Prav zaradi izjemno ohranjene vojaške dediščine iz prve svetovne vojne je postal muzej v Kobaridu najbolj obiskan muzej v Sloveniji, kajti potomci padlih na obeh straneh prihajajo z vsega sveta obujat spomine na prapradedke. In prav zaradi večnega opomina grozot iz prve svetovne vojne, ki se je začela pred 110 leti, je bil direktor kobariškega muzeja Martin Šolar v močno obremenjenem času zaradi rusko-ukrajinske vojne izbran za politično dovolj neobremenjenega govornika na letošnji tradicionalni spominski slovesnosti ob Ruski kapelici na Vršiču. Ne samo spomin na ruske ujetnike, ki so umrli pod snežnim plazom med graditvijo ceste na Vršič, vse žrtve prve svetovne vojne naj bi bile mogočen opomin današnji Moskvi in Tel Avivu. Oboji svoje vojake in žrtve na nasprotni strani grozljivo obravnavajo le kot fosilno obnovljivo energijo v posmeh vsem prizadevanjem ohranjati prijazno okolje, brez čelad, bomb, tankov in vse bolj grozljivih brezpilotnih letalnikov.

Podobno živahno kot v kajakih in kanujih na Soči pa je tudi raftanje na Kolpi, na kateri je med udobnejšimi urejen pristop do hladnih valov v majhni, a izjemno živahni vasi Radenci, po kateri se prepeljavajo skoraj vse evropske registracije. Ob odličnih organizatorjih raftanja ima vas tudi moža, ki je posebna atrakcija: mesar in dokazljivo najboljši velemojster peke na žaru, pred katerim snamejo kapo, sicer ne prav radi, tudi zapriseženi »roštiljaši« z Balkana. Po duši Prekmurec Jožko Farič, seveda nikdar brez svoje Renate v bližini, kajti oba znata pogostiti, kot veleva naročilo. Zato ni nenavadno, da k njemu prihajajo še vedno vse generacije slovenske politike. Vseeno pa je Jožko najbolj ponosen na dosežke svoje hčerke Saše, ki je v smučarskem krosu slovenske barve zastopala na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010.

Vas Radenci spada v občino Črnomelj, v kateri že drugi mandat »caruje« župan Andrej Kavšek. Ta ima v Beli krajini dodatno podporo v svoji sestrični, županji Metlike Martini Legan Janžekovič. Medtem ko je ob najslavnejšem Belokranjcu moderne dobe, žal že pokojnem Toniju Gašperiču, malo posebna mala dežela dala Sloveniji ogromno število neprecenljivih ljudi, tako v kulturi, gospodarstvu kot v športu, pa je za vedno ostal posebna zanimivost skrivnostni Josip Kopinič Vazduh, ki je imel v svojem času neposreden pristop do Stalina in ruske tajne službe NKVD. Če bi živel s svojimi skrivnostmi v današnjem času, bi lahko mirno poklical Vladimirja Putina in mu povedal nekaj krepkih. Kopinič je bil kapetan fregate španske državljanske armade, sovjeti so mu dali čin viceadmirala vojne mornarice, JLA čin polkovnika, med drugo vojno pa so ga kot skrajno spretnega vohuna hoteli ubiti tako nacisti kot hrvaški komunisti. Kot zaupnik maršala Tita je postal direktor ladjedelnice Uljanik, potem pa prvi mož vzorčne socialistične težke industrije, ljubljanskega Litostroja. Znašel se je v najzapletenejših smrtno nevarnih situacijah, zato so mu pozneje v literaturi nadeli kar vzdevek agent 007. Zanimivo, da ga je v Moskvo do Stalina spravil za večne čase najpomembnejši Slovenec v svetovni politiki, pravzaprav najzanesljivejši Stalinov odposlanec Kominterne (komunistične internacionale), pri nas bolj znankot pisatelj Prežihov Voranc ali Lovro Kuhar iz Kotelj na Koroškem.

Samo aktualen medklic: že iz antičnih časov znan zdravilni vrelec v Kotljah, imenovan Rimski vrelec, ki je dolgo časa propadal, čeprav so številni obljubljali prenovo, je končno našel pravo poslovno damo. Imenitno obnovljenim športnim in otroškim igriščem, očiščenemu jezercu in parkom se bo novi razgledni kavarni kmalu pridružil še hotel s toplicami in zdravilno vodo, po katero še vedno hodijo od blizu in daleč. Poslovna dama Marjana Kaker, ki je Rimski vrelec vzela v svoje roke in iz njega naredila domačinom imeniten športno-družaben center z zdravju koristno mineralno vodo, je sicer domačinka, ki je preseljena, zdaj častna konzulka Slovenije v avstralskem Perthu, kjer je najbolj iskana specialistka za postavljanje razstreliv pod zemljo, največ v rudnikih zlata. Seveda pa ji trdno ob strani stoji njen partner, tudi Korošec Branko Dervodel.

Ivanušič ne odneha

Kot je vedno dober le pršut z vinom in odprte roke z Goriških brd nad desnim bregom Soče, tako je v Sloveniji unikatna Bela krajina z evropsko zaščiteno pogačo, neprecenljivo dobro pečenim jagenjčkom in črnino za potem. Zato Belokranjci znajo delati dobro, tako kot prijatelj črnomaljskega župana Andreja Kavška Zvone Ivanušič, ki je bil med nekajmesečno vlado Andreja Bajuka leta 2000 finančni minister. Za sodelavce je izbral najboljše tudi drugačnih političnih prepričanj, kar je neizmerno ujezilo takrat »pravega« predsednika vlade Janeza Janšo. Ko je s smelimi načrti prevzel in jih začel uresničevati v Zavarovalnici Sava v smeri vodilne zavarovalnice na Balkanu, so se komaj opravilno sposobni povzpetniki spravili nanj z lažnimi obtožbami in ga s sodelovanjem njim podložne politike odstranili. Toda Zvoneta so kot svetovalca k sebi nemudoma povabile najbolj znane svetovne finančno kontrolne družbe, sam pa se je povezal z Amazonom milijarderja Jeffa Bezosa, ki ima ob neverjetno ogromni spletni prodaji tudi zajetno produkcijo filmov in televizijskih nadaljevank. Amazon po vsem svetu išče ustrezne kraje za filmske studie in tako se jim je ponudila tudi Bela krajina. Ta se jim je takoj zazdela zanimiva lokacija, zaradi bližine morja, dobrega letališča v Zagrebu in bližnjih avtocestnih povezav.

Ko so tudi Francozi našli Zvoneta Ivanušiča, da je jim je izdelal finančni načrt za izvedbo uničevanja francoskih odpadkov in smeti v državi Čad, se je posvetil tudi sam iskanju najuspešnejših načinov, ki zagotovo niso tako preprosti in neučinkoviti kot pri nas opevane sežigalnice. Je blizu znanstvenikom, ki se ukvarjajo z zaprtim sistemom uničevanja odpadkov ali pirolizo. Lahko bi se dogajalo na prostoru državnega podjetja Nafta Lendava v stečaju, seveda po zadnji besedi, ki bi jo imel Kemijski inštitut v Ljubljani. Bomo še pisali …