Dobavitelji in izvajalci, vedno isti, ki prek svojih dobro plačanih lobistov v državnih službah vedno pridejo do skoraj vseh poslov v slovenskem zdravstvu, se ne dajo. Čeprav večini za vratom stojijo Nacionalni preiskovalni urad (NPU), kriminalisti, komisija za preprečevanje korupcije (KPK), računsko sodišče in drugi organi pregona, niti za hip ne pomišljajo, da bi se umaknili, kajti zaslužki so preveč sladki, saj sistem večinoma izsiljenih provizij deluje že desetletja. Nova je le tehnologija vohljanja za konkurenti in obračunavanje med seboj, kdo bo komu speljal posel. Zadnji veliki šok je doživel eden od dobaviteljev, ki se mu je skozi odprto okno razkošne vile na zavidljivo velikem posestvu, sicer opremljenem s hudo dragim varnostnim sistemom, pritihotapil skoraj brezšumni dron, s kamerami, usmerjenimi v dokumente na mizi, ob kozarcih za nazdravljanje ob novem dobljenem poslu.
Minister kot sadno žganje
Torej bodo za to, kar bo novega v slovenskem zdravstvu, odločali droni! Ali pa bo vse po starem. Ker se je menda slabo delalo, je bil zamenjan minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Sedaj je stanje še bolj nenavadno, ko je postala ministrica za zdravje Valentina Prevodnik Rupel. Njeno imenovanje in njen pristanek, da prevzame položaj, ki ga nihče ni maral, je bilo rahlo skrivnostno povezano z imenovanjem njenega moža Tadeja Rupla, sicer kariernega diplomata, za veleposlanika v Španiji.
Seveda bi šla rada v svetovljanski Madrid tudi Valentina, tako da ji ministrovanje že rahlo postaja odveč. V resnici pa nima kaj storiti, kajti »kompaktna« ekipa pod njo tradicionalno dela le sebi v prid, tudi tako, da niso v nevarnosti njihove povezave z rednimi zaslužkarji s proračuna ministrstva za zdravje. Sicer se je ministrica Prevolnik-Ruplova skušala zavarovati s svojo prijateljico Evo Vodnik, ki jo je imenovala za državno sekretarko, vendar jo je utečeni sistem takoj discipliniral. Ko ministrica, med podrejenimi je šifra zanjo »suha veja«, razpiše sestanek kolegija, povabljeni pridejo ali pa ne. Zato je tudi ministrica vedno redkeje za svojo pisalno mizo.
Pri sosedih v Italiji je znana zgodba o sicer uglednem žganjekuharju, ki je dolgo poskušal najti pravi postopek in recept za grappo, po naše tropinovec, ki bi šel dobro v promet. Potem pa je njegovo teoretično znanje o kuhanju, sestavinah in okusu obdelal strokovnjak za AI, umetno inteligenco in prinesel idealen recept. Odličen je, so bili enotni degustatorji, postopek in recept sta bila izvedljiva, toda »šnops« je bil za dnevno potrošnjo, kateri je bil namenjen, odločno predrag!
Primerjanje kuhanja žganja z zdravjem je težko, vendar enostavno poučno. Za dober izdelek je treba najti prave strokovnjake, ki bodo znali »računalniški« mlin izbire ministra napolniti s pravimi podatki. Tako bodo takoj odpadli doslej najpomembnejši atributi za imenovanje: prijateljstvo, strankarska pripadnost, priporočila sorodnikov, vsiljevanje ljudi ali celo ministrov, ki znajo sprejeti denarno »priporočilo«. Nobena od naštetih lastnosti ni predmet niti pri študiju medicine, ekonomije ali politike. Predati se bo pač treba strojnemu učenju ali machine learningu, posebni veji AI, ki omogoča računalniškim sistemom, da se samodejno učijo in celo izboljšujejo iskani rezultat.
Komplicirano zapisano v modernem jeziku, vendar z jasnim ciljem. Najti je treba človeka, doma ali v tujini, ki bo seveda za ustrezno plačilo postavil slovensko zdravstvo na noge in obenem razgnal vso že desetletja vkopano druščino svetovalcev, ki deluje izključno za svoj račun. Samo medklic: pred leti se je slovenskemu zdravstvu ponudil sposoben računalniški virtuoz Tomaž Kovačič, ki je bil pripravljen s svojo računalniško obdelavo povsem razgaliti, kaj hromi slovensko zdravstvo. Pogoj je bil le dostop do podatkov (do zadnjega izdanega recepta) o slovenskem zdravstvu zadnjih trideset let. Podatkov ne damo, je bil takojšen odgovor! Takratni minister za zdravje Tomaž Gantar je sicer pokazal zanimanje, vendar ne več kot to! Za Kovačiča so izvedeli Nemci, ga nemudoma pripeljali k sebi, ne da bi, pedantni, kot so, sploh vprašali za plačilo, mu dali na razpolago vse zahtevane podatke in so z rezultatom, ki ga nočejo obešati na veliki zvon, še sedaj več kot zadovoljni!
Ladje za križarjenje groza človeštva
Je mogoče prek strojnega učenja ustvarjati simulacije z rezultati, za katere bi »peš« potrebovali milijon let, pri čemer bi porabili neskončno energije? Seveda je, vendar le z vedno bolj izpopolnjenimi računalniški čipi ali polprevodniki, ki jih daleč največ izdelajo na Tajvanu, ki je zato tudi neustavljiva želja velike matere Kitajske, da bi ga pohopsala. Je pa največji problem pri delovanju polprevodnikov hlajenje, področje, na katerem v svetu prednjači naše podjetje EKWB iz Komende, ki so na svojem tehnološkem področju svetovni prvaki, kot njihov sokrajan Tadej Pogačar v kolesarstvu. EKWB je ustvaril Edvard König in postal v proslavljeni vsakoletni akciji časopisa Dnevnik jeseni 2021 zlata poslovna gazela. Priznanje mu je podelil sam presvetli takratni predsednik države Borut Pahor.
Samo medklic: v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila daleč pred vsemi glede znanja o polprevodnikih tovarna Iskra iz Trbovelj, ustanovljena leta 1964 po politični liniji, da je treba zaposlovati čim več žensk. Njihovi polprevodniki so kmalu postali predmet političnega preigravanja med ZDA, Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, kajti Nato nikakor ni smel dopustiti, da bi takšen tehnološki izum prišel v roke vojaški sili varšavskega pakta. Beograd je popustil in trboveljske polprevodnike so »utišali«. Še vedno pa o trboveljski Iskri sanjajo današnji strokovnjaki, ki so med drugim izračunali, da če bi hoteli danes na noge postaviti tako pred časom napredno Iskro, kot je bila v sedemdesetih letih, bi to stalo najmanj 50 milijard evrov. Bo Slovenija znala zaščititi današnje strokovnjake iz Komende?
Tako pridemo tudi do bistvenega problema današnje Slovenije, do odločitve o upravičeni gradnji NEK ali JEK 2, ki jo je odločno podprl iz energetike prihajajoči predsednik vlade Robert Golob. Ali pa se vprašati, kako priti do tehnologij, ki bi porabljale vedno manj in ne vedno več več energije. Nasprotno od tega, kar vedno zahteva generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Vesna Nahtigal, ki poudarja, da bomo brez dodatne energije zaostali v gospodarski rasti. Smo v razkoraku: ali zmanjšati proizvodnjo ali celo ukiniti proizvodnjo v panogah, ki požrejo skoraj polovico elektrike – železo, aluminij in papir, in se dogovoriti, da se bo pač standard ljudi zaradi tega rahlo znižal, bomo pa lažje dihali, šli v naravo in razumeli, da si enako želijo ljudje po vsem svetu.
Naredili bi ogromno, če bi že ob grozi turizma, ki je postal popolnoma nerazumen, sprejeli zakon o prepovedi plovbe tisočih gromozanskih turističnih križark, ki ob velikanski potrošnji energije, ogromnem onesnaženju zraka in vode po morjih prevažajo velikanske restavracije, bazene, kinodvorane, telovadnice, golf igrišča in umetne zelene travnike, ki so večinoma prazni, kajti komaj mobilnih, večinoma priletnejših potnikov nikakor ne zanimajo. Kje potujejo, pa tako ali tako ne vedo!
