Za igralca, režiserja, lutkarja in direktorja Mini teatra Roberta Waltla je letos leto okroglih obletnic. Sam zaznamuje 35 let umetniškega ustvarjanja, kar je 23. in 24. novembra proslavil z Zgodbo o mojem golobnjaku iz Zgodb iz Odese (avtor Isaak Babel) v režiji Roberta Smolika in z lutkami Radke Mizerove, letos pa mineva tudi 15 let, odkar je Mini teater začel delovati v Križevniški ulici, ter 25 let od njegovega obstoja.
Ob 25-letnici delovanja Mini teatra ste v ospredje postavili mlade ustvarjalce. Zakaj?
Vsako leto se pri nas v okviru našega gledališkega programa zberejo številni umetniki, več kot sto nas je, vsak s svojo edinstveno energijo in ustvarjalno močjo. Med njimi so študenti, igralci na vrhuncu umetniške poti, pa tudi upokojeni igralci in med njimi številni »svobodnjaki«. V zadnjih letih z veseljem spremljamo, kako k nam prihajajo mlade avtorske ustvarjalne ekipe, ki se pogumno podajajo na svojo prvo poklicno pot prav pri nas. Vsako leto tako odpiramo vrata tudi mladim ustvarjalcem z dvema novima projektoma. Lani se je na povabilo odzvalo kar šest ekip, vsaka je štela med deset in petnajst nadobudnih ustvarjalcev in vsak projekt je bil izjemno natančno premišljen ter srčno pripravljen. Ko sva z umetniškim vodjo Ivico Buljanom prvič pregledala predloge, sva bila takoj navdušena nad predanostjo in domiselnostjo teh mladih avtorjev – videlo se je namreč, koliko jim pomeni, da bi njihovo delo ugledalo luč sveta pri nas. Ob pogovorih z njimi je odločitev dozorela skoraj sama od sebe: pri drugem projektu sva se že spogledala in soglasno sklenila, da bova letos dala priložnost prav vsem šestim ekipam. Odločila sva se, da nekatere projekte, ki smo jih imeli načrtovane za to sezono, premaknemo na prihodnje leto in da bomo 25-letnico Mini teatra praznovali z mladostjo, svežino in novimi idejami.
Začeli ste z otroškimi oziroma lutkovnimi predstavami …
Mini teater je zrasel iz tiste posebne življenjske točke, ko ne veš, kam naprej, a čutiš, da moraš ustvarjati dalje. Po desetletju dela v Lutkovnem gledališču Ljubljana sem se odločil za prestop iz zavetja varne institucije med »svobodnjake« in ko so mi zaprli zadnja vrata redkih predstav, v katerih sem tam še igral, sem bil nenadoma postavljen pred praznino – brez dela in na cesti. A izkušnje, ki sem jih pridobil v vseh teh letih, in ljubezen do umetnosti so me gnale, da si ustvarim lastno pot. Tako je iz moje potrebe po umetniškem izražanju v gledališču zrasla ideja o Mini teatru – prostoru, kjer bi lahko svoje strasti in vizijo delil z mladimi gledalci in starejšo publiko na način, kot sem ga čutil jaz in seveda tudi Ivica Buljan, režiser, s katerim sva skupaj leta 1999 ustvarila Mini teater. Za prvo predstavo sva želela nekaj posebnega, nekaj zahtevnega. Izbrala sva Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča, čudovito zgodbo hrvaške pisateljice Ivane Brlić - Mažuranić. Na Hrvaškem je Hlapič kultni lik, skoraj kot naš Kekec, zato se mi je zdelo, da ima tudi v Sloveniji možnost, da očara mlade duše. Prva premiera je bila 18. novembra 1999 na ljubljanskem gradu – v beli zimski pravljici, saj je snežilo, kot da se je nebo odločilo postati del predstave. Gledalci so se v tistem snežnem metežu kar uro in pol prebijali do gradu, saj vzpenjače še ni bilo in cesta ni bila splužena. Na gradu smo bili v tistih letih le mi in gospa Olga Markovič s svojim barom in pa poročne dvorane, ki so oživele ob sobotah. Ko se je predstava končno začela, je tisti trenutek zasijal kot nekaj neponovljivega.
In Ljubljana je dobila popolnoma novo gledališče, za mlade in velike.
To je res bila velika stvar. In grad je po zaslugi Mini teatra začel privabljati množice obiskovalcev. Igrali smo vsako nedeljo, kasneje ob sobotah in na koncu kar ves teden še za šole in vrtce. In ta prva predstava sama je hitro našla svojo pot. Postala je priljubljena med šolami in me popeljala po vsej Sloveniji ter med Slovence v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Potem pa sem z njo odpotoval še dlje – igrali smo po vsej Italiji, Iranu, Poljski, Belgiji, Črni gori, Srbiji, Bosni in Španiji, in seveda posebej v Zagrebu, kjer sem jo več kot stokrat odigral v hrvaškem jeziku. Po hrvaški vojni sem z njo obiskal mesta in pokrajine, ki so nosili brazgotine vojne – Petrinjo, Slavonijo, Dalmacijo, Gorski Kotar. Kasneje sem jo odigral tudi za Hrvate po vsej Evropi, od Avstrije do Nemčije, Nizozemske in Vojvodine. Predstava je začela osvajati lutkovne in gledališke festivale in na vsakem prejemala nagrade. Najbolj me je presenetila velika nagrada na festivalu v Brestu v Belorusiji, kjer so med glasbeniki, gledališčniki in lutkarji nagradili prav mene. Hlapiča sem odigral več kot petstokrat in ob tej misli me prevzameta tiha radost in upanje, da bo ta zgodba zaživela tudi v prihodnjih generacijah.
Malo starejše generacije uživajo v vaših postdramskih predstavah. Ste že od začetka nameravali imeti tudi ta program?
Seveda. Otroški program smo z vso ljubeznijo ustvarjali na ljubljanskem gradu, kjer smo iz skromnega prostora ustvarili dvorano, prežeto z magijo. Tja smo povabili tudi druge lutkarje, ki so z nami delili navdušenje nad lutkovnim gledališčem. Nezamenljiv je bil Nace Simončič s svojim Radovednim Tačkom – ta predstava je postala pravi fenomen naše male dvoranice, ki je sprejela največ sto ljudi. Prostora je bilo vsakokrat premalo in gledalci so se stiskali od odra pa vse do vrat, celo zunaj pred vrati dvorane! Tisti prizori – ljudje, ki v pričakovanju stojijo zunaj, kot da bodo zgrešili čarovnijo, če ne vstopijo – so bili res nekaj nepozabnega.
Postdramsko gledališče smo začeli razvijati v Cankarjevem domu. Takrat je programsko vodenje prevzela Uršula Cetinski, ki je z odprtim srcem sprejela najino vizijo in nam omogočila, da tam zaživijo prve predstave v novem, drznejšem žanru. Ker sva z Ivico Buljanom začela v popolnoma minimalistični ekipi – le en režiser in en igralec – in ker sem pri predstavi Hlapiča animiral vseh dvajset lutk, je bil logični prvi korak monodrama. Izbrala sva Noč čisto na robu gozdov Bernarda Marie Koltèsa, silovit in globoko intimen tekst, ki je klical po samostojni odrski prisotnosti. V Cankarjevem domu smo jo igrali dolgo, ta predstava je postala naš prvi zaščitni znak. Kasneje so sledile druge večje predstave, ekipe so se zmeraj bolj širile.
Pravzaprav ste edini igralec, ki se lahko pohvali s svojim gledališčem. Kaj je pripeljalo do tega?
Ko je ljubljanski grad z obsežnimi naložbami postal ena izmed glavnih turističnih točk mesta, so naši gledališki projekti nekako nehali spadati tja in nas takratni upravljalci gradu niso več videli skupaj z njimi v tem idiličnem prostoru nad mestom. Na srečo pa smo ob pomoči mesta Ljubljane leta 2008 naleteli na možnost, da dobimo v najem čudovito, čeprav dotrajano hišo v Križevniški ulici, ki smo jo nato popolnoma prenovili. To ni bila lahka naloga – hišo smo dejansko porušili do temeljev in jo od začetka sezidali v gledališče, kar si z Ivico nisva mogla privoščiti drugače, kot da sva v projekt vložila vsa svoja osebna sredstva in da sva se zadolžila do zadnjega centa. A imela sva veliko srečo: prvič je bila na voljo podpora norveškega finančnega mehanizma, ki je podprl tudi naš projekt, in z njegovo pomočjo smo lahko oktobra 2009 odprli novo gledališče Mini teater. Tisto, kar je sledilo, je bilo skoraj neverjetno. Z neverjetnim številom premier in gledalcev smo ustvarili gledališko zgodbo, kakršne v Sloveniji še ni bilo. Moram povedati, da so nam bili naklonjeni prav vsi ljubljanski župani, ki so prepoznali najin prispevek mestu in nama stali ob strani. Podpora ministrstva pa je bila vedno bolj ali manj loterija – odvisno od leta in politične usmeritve. Včasih je bilo sredstev več, včasih manj, nikoli zares dovolj, a se nam je vseeno nekako uspelo preživljati in ustvarjati najboljši možni program. Sestavljamo kraj s krajem in vedno znova iščemo način, kako preživeti še eno sezono, do premiere pripraviti še eno predstavo, najti denar za nakup še kakšnega drevesa za v Križevniško ulico.
Po vaši zaslugi pa se ljudje radi srečujejo tudi na ulici, ki jo krasijo klopi, drevesa ter rože in danes velja za najlepšo ulico v Ljubljani …
Ko smo se leta 2009 preselili v novo gledališče, smo pod »dediščinskim« programom norveškega finančnega mehanizma postavili temelje, na katerih je Križevniška dobesedno tudi zacvetela. Naša hiša sama sicer ni sodila v zgodovinsko dediščino, so pa na tej ulici živeli številni znameniti ljudje, od Cankarja do Smrekarja, Prešerna, Zoisa, Kajuha, Kosovela, Mraka, Radka Poliča, Milene Zupančič, Urbana Kodra in Fritza Pregla, prvega slovenskega nobelovca. Takrat zanemarjena, a kulturno bogata ulica je klicala po obuditvi in z arhitektom Denisom Petrovčičem sva se povezala v viziji, da bi Križevniški vrnila njeno lepoto. Posadili smo drevesa, okrasili ulico z rožami in postavili klopi, ki bi obiskovalcem približale zgodbe izjemnih ljudi, ki so tu nekoč živeli in ustvarjali.
Predvsem mlajši pa bodo pri vas na svoj račun prišli decembra. Takrat se boste znova prelevili tudi v Miklavža in dedka Mraza …
Tako je. V Mini teatru bo tudi letošnji december predvsem v znamenju predstav za otroke. Na ogled bodo uprizoritve: Snežena sestra, Obuti maček, Korenčkov palček, Volk in kozlički ter Žabji kralj. Predstave bosta obiskovala tudi Miklavž in seveda dedek Mraz, ki se bo med 26. in 30. decembrom vsak dan ob 17. uri iz Mini teatra s parado odpravil na tradicionalni sprevod po ulicah Stare Ljubljane.
