Po kosilu, ki sem ga skuhal, sem pomil posodo. Potem sem iz pralnega stroja vzel perilo. Nato pa sem se končno zleknil v fotelj, olajšano zavzdihnil in …

»A boš še dolgo smrčal?« se je čez čas nadme sklonila mila soproga. Imela je namreč zelo iskrivo zamisel glede sušilnega stroja, ki sem ga pozabil vključiti.

Zadnjič sem na televiziji slišal ministra Luko Mesca, ki je razlagal, da je pravica do počitka temeljna pravica vseh zaposlenih. »Včasih je veljalo, da je osem ur namenjenih delu, osem ur spanju, osem ur pa prostemu času. V 21. stoletju smo si teh zadnjih osem ur začeli krasti,« je še rekel. In povedal, da je izumil zakon o pravici do odklopa. »Kar pomeni, da imamo po določeni uri popoldne ali zvečer čas zase, za družino in prijatelje, ne pa da smo nenehno v službi.«

Ah, ta Luka!

Jaz nisem več zaposlen, a kakšne pravice menda pripadajo tudi nam, ljubečim upokojenim možičkom? A smo ali nismo?

-

Ne vem, zakaj, ampak zakon, ki sem ga omenil, me rahlo zabava. Pa ne zato, ker ne bi verjel, da nekaterim zaposlenim šefi pijejo kri v petek in svetek. Vem, da to počno. Gre pač za to, da sem vso (podaljšano) delovno dobo opravljal poklic, ki odklopov ne pozna. Razen tistih, ki jih izvede elektro podjetje.

Ampak smo tudi pri nas v prejšnjih časih poznali manjše izjeme, toda ni bilo hudega.

Nekoč se je naš šef centralne redakcije odločil, da bomo uvedli pojav nočnega dežurnega novinarja. Časopis Dnevnik smo takrat tiskali še zjutraj in je rekel, da bi bila škoda, če ne bi »polovili« nočnih dogodkov. Dežurni je klical gasilce, če so kaj gasili, miličnike, če so koga zaprli, porodnišnico, meteorologe in druge reveže, ki so morali delati ponoči.

Nekega jutra pa smo ugotovili, da nočnega bedečega žurnalista ni bilo. Čeprav je bil pravočasno na seznamu. Urednik je naročil tajnici, naj ga pokliče po telefonu. Ni se oglasil. Najbrž je zaspal. Se zgodi. Tudi ko smo mi že končali, je zvonilo v prazno. Potem se je šef razjezil in ukazal, naj tajnica izgubljenemu dežurnemu nemudoma pošlje brzojavko.

Po treh dneh je naš raztreseni kolega, sicer spoštovan mislec in poznavalec kulturnih dosežkov, res, vse čestitke!, poklical v uredništvo in vprašal, ali se je zgodilo kaj posebnega, ker je dobil naš telegram.

Vidite, to je bil sijajen odklop, o kakršnem še Luka Mesec ne bi upal niti sanjati.

Na drugi primer sem naletel v vojašnici, kjer smo vadili junaške počepe in domoljubna gesla. Bilo je v časih potresov v Posočju in seveda se je treslo tudi pri nas, kaj se ne bi. Okna so žvenketala in omare so se majale, kot bi se začel sodni dan. Vsi smo stekli na dvorišče.

Dežurni častnik je dirjal po sobah in nato še v paviljone, kjer so spali tako imenovani pucfleki oficirskih pisarn. V eni od sob je naletel na vojaka, ki je mirno smrčal v postelji.

»Ehej, vstani, uzbuna (preplah)!« se je zadrl. »Potres je!«

Vojniče si je pomel oči in mirno odvrnil: »Tovariš vodnik, jaz imam bolniško!«

In se obrnil na drugo stran.

-

Žal, toliko vam jaz vem povedati o odklopih.

A imam kopico drugih idej. Če me že vprašate, bi si želel še kakšnih novih pravic. Recimo, rad bi imel pravico do odklopa od poslušanja blebetanja politikov. Četudi so ministri ali celo šef vlade. Oziroma njegove svetovalke. Ali pa opozicijski poslanci. Doma in po svetu, se pravi v evropskem parlamentu. Ne bi bilo slabo, če bi se odklopil od Odmevov, kadar vije roke zaskrbljena Rosvita, od vsevednega Marcela in vremenarke, ki ne zna izgovoriti besede megla.

Moje želje so skromne in niso sitne zavoljo stroškov. Tudi zakona zaradi mene ni treba pisati.

Imam namreč daljinca. Celo dva.

Če se ne odklopim sam, me izklopi mila soproga …