Najbrž sem že povedal, da imam tudi jaz svetovalko. Večino delovnega veka je svetovala direktorjem, primarijem in drugim pacientom. Zdaj svetuje samo še meni: kako in kdaj grabiti listje, skuhati kosilo in še ravno pravi čas gledati oddajo, ki ji je všeč.

»Zdajle bi bilo najbolje malce utišati ton, ker bodo na vrsti oglasi,« mi je na primer zadnjič namignila.

In res je imela spet prav. Sekundo dvajset zatem, ko je voditelj poročil pomežiknil in rekel, »ne hodite daleč«, je v zvočnikih počilo, kot bi se začel sodni dan. Oglase, po domače reklame, holivudarji namreč opremijo z zelo glasnim zvokom. Menda zato, da nas, zaspane gledalce prebudijo, ker pač ne smemo zamuditi plešočih banan ali »akcij«. Oglasi so namreč prijazen vir prihodkov. Celo na nacionalki, čeprav jim tako ali tako plačujemo obvezni prispevek.

-

Težko bi sicer rekel, da sem zrasel ob televiziji. Moja otroka morda že, saj sta od ranega otroštva hodila spat po Mustrovih »zajčkih« tik pred poročili. In se ob koncu tedna zbujala ob Živ-žavu, jutranji oddaji z risankami. Naj prevedem v družinsko narečje: ko je otrok znal sam prižgati televizor, je to za starše pomenilo eno uro sladkega dremanja.

V mojem otroštvu je pri nas doma kraljeval še radio. In to zelo požrtvovalno. Televizor sem prvikrat videl tam nekje v prvem razredu osnovne šole.

Bilo pa je takole. V tistih časih je bil v modi oslovski kašelj. Rigal sem vse noči in večji del dneva. Soseda je povedala, da pomaga višinski zrak, in z očetom sva se napotila do planinske koče na Mrzlici, gori nad Trbovljami.

Koliko mi je to pomagalo pri kašljanju, se ne spomnim dobro, ampak doživetje je bilo vseeno koristno. Oskrbnik je imel televizor! Ohoj, kakšno veselje!

Domačega aparata še dolgo potem nisem spoznal. Ata je sicer kupil spačka, a za elektroniko je zmanjkalo denarja. Smo pa včasih ob sobotah odpotovali v Novo mesto k teti in stricu, ki sicer še nista imela avtomobila, kupila pa sta televizor. Takrat sem spoznal Čkaljo, »pokornega« Culeta, in seveda brhke napovedovalke in šarmantne napovedovalce.

No, pa je svet tekel naprej in čez leta sem na ekskurziji skupine jugoslovanskih novinarjev v New York srečal največjega zvezdnika jugotelevizije Mića Orlovića. Mož je bil res pravi džek, kot se je reklo. Vse je vedel, vse poznal.

Nam je pa Mića razkril tudi skrivnost televizijske organiziranosti. Ko smo obiskali NBC, eno od vodilnih TV-postaj, smo se med drugim zdrenjali tudi v sobo, iz katere so pošiljali signal po Ameriki. Notri je v deset zaslonov zrlo pet oseb.

»Neverjetno,« je vzkliknil Orlović, »pri nas v Beogradu v takšni sobi poseda 25 ljudi.«

Verjeli smo mu. RTV Beograd je bila v Jugi vodilna televizijska hiša. Vse druge so se zgledovale po njej. Očitno še danes …

-

Zadnje dni lanskega leta je bilo na naši RTV kar vroče. Vodstvo in programski svet so družno vili roke k nebu, češ da je treba za malo denarja več narediti. A se ni izšlo.

Zlasti ne enemu članu uprave, ki je naposled celo odstopil. »To je hiša samih genijev,« je robantil. Vsi razmišljajo samo o tem, kako bi »delali od doma«, da se nam ne bi bilo treba »štempljati«. Ko so jih vprašali, ali so za spremembe, jih je le deset odstotkov odgovorilo pritrdilno. Normalno!

»Možek, a lahko daš televizor malo glasneje?« me je iz razmišljanja prebudila moja svetovalka.

A ja? Zdaj pa bolj na glas?

In res, ob nekem prispevku se je momljajoče oglasila novinarka. Očitno je delala od doma. Slišalo se je, kot bi svoj članek brala kje v kopalnici ali špajzi. Špajza je, če še ne veste, shramba. To je prostor, kjer ljudje shranjujejo ropotijo.

Ali, v prenesenem pomenu, nove ideje. Recimo, za boljši televizijski program.