Tako kot The Kinks, neposredni vzorniki skupine The Who, katerih prvenec You really got me je šestdeseti jubilej praznoval lani, so The Who izrazito in ves čas poudarjali svoje angleško poreklo in so tako tudi ključna zasedba, na katero se je kasneje navezal tako imenovani britpop. Vsi člani zasedbe, torej kitarist Pete Townshend, vokalist Roger Daltrey, basist John Entwistle in bobnar Keith Moon, so iz Londona. Razen nekoliko mlajšega Moona so se tudi vsi spoznali na srednji jezikovni šoli, kjer so najprej ustanovili jazz zasedbo z imenom Confederates, potem pa Detours.

Navezanost na jazz, s katerim se tako The Beatles kot The Rolling Stones niso ukvarjali oziroma so ga na neki način celo zanikali, vsaj deloma pojasnjuje povezanost skupine The Who z mod subkulturo, čeravno je ključno potezo pri tem odigral njihov menedžer Peter Meaden. Meaden je bil kot letnik 1941 nekoliko starejši od članov zasedbe, poznal je razmere, saj je bil osebni prijatelj tako Micka Jaggerja kot Andrewa Looga Oldhama, menedžerja Rolling Stones. In na podoben način, kot se je Oldham domislil, da so se Stonesi začeli postavljati kot prestopniška alternativa zglednim Beatlom, je Meaden v primeru The Who prepoznal možnost za afirmacijo skozi spogledovanje z modi.

Razbijanje bobnov in kitar

Modi so bili subkulturno gibanje, ki je nastalo v 50. letih, katerega osnovni glasbeni izbor je bil jazz. Naj se na tem mestu poudari, da je vsaj Pete Townshend, čeravno je razvil enega najbolj prostodušnih načinov udrihanja po električni kitari, izhajal iz družine glasbenih profesionalcev. Mati je bila pevka vojaškega orkestra, oče pa profesionalni saksofonist. Modi so se predvsem od rokerjev razlikovali po tem, da so se oblačili v italijanska oblačila, vozili vespe, uživali amfetamine in se družili v kavabarih, ki so bili odprti vso noč, medtem ko so pube zapirali ob 23. uri. Na drugi strani so rokerji prisegali na rokenrol, usnjene jopiče, težke motorje in pretežno alkohol, rivalstvo obeh subkultur pa je prikazano v filmu Quadrophenia iz leta 1979, ki je nastal na podlagi istoimenskega albuma oziroma rok opere skupine The Who iz leta 1973.

Nagovarjanje modov skozi besedila se je skupini The Who izplačala. Pripadniki modov so pretežno izhajali iz Londona in tudi zategadelj gojili vsaj kanček vzvišeno metropolitansko držo, in ko so ob jazzu posegli tudi po aktualni pop glasbi, njihova prva izbira niso bili The Beatles ali The Rolling Stones, temveč so se odločili za poudarjeno londonske zasedbe, torej za The Kinks, The Who ali Small Faces. Na primer Ron Wood, nekoč kitarist Small Faces in danes Rolling Stones, je bil v srednješolskih časih družabnik Peta Townshenda.

A ko so se The Who leta 1965 pojavili s skladbo I can't explain, se ni zdelo absolutno nujno, da se bodo razvili v svetovno pop atrakcijo. Njihova poprejšnja zgodovina delovanja je dajala misliti, da gre za nestanovitno združbo. Imenom, ki so jih do preimenovanja v The Who zamenjali, je treba dodati še zasedbo High Numbers, ki je delovala nekaj mesecev v letu 1964, ko so posneli dve skladbi, ki pa nista bili uspešni. Obenem je bil njihov način delovanja daleč od delovne etike in posvečenosti izključno glasbi, kakršno so v prvih letih, sploh v času igranja v Hamburgu, pokazali The Beatles. Posebno pri Rogerju Daltreyju, ki je bil vodja posadke, so se glasbene ambicije soočale s huliganskimi, prestopniškimi, pretepaškimi vzgibi ter izpadi. Zaradi fizičnega obračuna z Moonom je bil za krajši čas odstranjen tudi iz The Who, a se je spravljivo vrnil, saj je dojel, da se brez pop skupine lahko nadeja zgolj prihodnosti fizičnega delavca.

Na tak način so The Who pridobili notoričen sloves. Daltrey je mlatil publiko in kolege, Moon je na odru razbijal bobne, Townshend kitare. Prvo je sicer razbil po nesreči – na nastopu leta 1964 je najprej nehote udaril z njo ob prenizek strop, ker se mu je občinstvo začelo smejati, pa jo je besen dokončal. A tistikrat je tudi sprevidel, da so ljudje destrukcijo dojeli kot umetniški akt, in razbijanje je postalo sestavni del predstave. Ko je začel na odru uničevati kitare tudi Hendrix, ga je Townshend obtožil, da mu je ukradel idejo. Po agresivnosti je bil razvpit tudi njihov odrski delavec, šlo je za Richarda Cola, ki je kasneje postal menedžer zasedbe Led Zeppelin.

Nikdar do prvega mesta

The Who so nesporni prvaki v uničevanju inventarja hotelskih sob in povzročeni gmotni škodi. Sploh Keithu Moonu je bilo v največje veselje uničevati straniščne školjke s petardami. Tako ni čudno, da so bili izrazito cinični do hipijevstva, nastop na Woodstocku pa so omenjali kot nasploh eno najslabših življenjskih izkušenj. Ob slovesu največjih razbijačev so pridobili tudi sloves najhrupnejših. Townshend je imel najbolj divjaški zvok kitare in se je z Jimijem Hendrixom potegoval za naslov izumitelja namernega povzročanja in uporabe kitarske mikrofonije, torej piskanja, ki se zgodi ob preglasno odviti kitari. Drugi kitaristi so mikrofonijo poskušali krotiti. A za prvo skladbo, ki se začne z mikrofonijo oziroma »feedbackom«, vseeno velja skladba I feel fine skupine The Beatles. Pisk na začetku skladbe so posneli naključno, potem ko je John Lennon pozabil zapreti gumb za glasnost na kitari, ki jo je naslonil na zvočnik vklopljenega ojačevalca, in je nastala interakcija.

I can't explain, ki je po Townshendovem prostodušnem priznanju neposredna kopija skladbe All day and all of the night skupine The Kinks in na katere posnetku je dodatno kitaro odigral Jimmy Page, v ZDA ni bila uspešna. Na angleški lestvici se je povzpela do osmega mesta, kar nikakor ni bilo brezupno. Sledila je skladba Anyway, anyhow, anywhere, oktobra 1965 pa My generation, za kariero The Who ključna in najznamenitejša skladba, s katero so zasedli drugo mesto angleške lestvice. Do prvega mesta jim ni uspelo nikdar, so si pa kasneje z rok opero, albumom oziroma kasnejšim filmom Tommy zagotovili status rok milijonarjev. In obenem zadržali status neprodanih?! Pravzaprav izjemno.