Nekdanjega soseda Srečka včasih kar pogrešam. Ampak kadar se zopet srečava, me že po petih minutah spravi ob živce.

Oni dan se je zapičil v moj avto. Nič mu ne manjka; ima štiri kolesa, volan, ki sem ga dobil zraven brez doplačila, izkušnje oziroma kilometre si pa tudi lepo nabira.

»A kaj pije tale tvoja kripa?« Kripa, to je moj avto!

»Daj, prodaj ta jajca,« se je gospod sosed precej razživel. »Poglej mojega: tudi če grem na morje, imam elektrike še za domov. Se pač vidi, kaj je sodobna mašina.«

Jasno, da se vidi. Butara – nemudoma bom tekel v trgovino ter si jo kupil, duša provokatorska. Za tiste tisočake, kolikor bi jih moral dodati, pa za sončne celice na strehi, se vsa naša vas deset let vozi s kakor potratnimi vozili – pa še bi nam ostalo za kakšen traktor.

-

Ampak tako pač je: privilegij, da se lahko vozijo z velikimi, a varčnimi avtomobili, imajo tisti, ki od tega varčevanja nimajo nič. Razen, da zezajo svoje sosede. Krasna simbolika: najprej moraš imeti denarja kot uši, da si lahko kupiš naprave, ki prihranijo »ohoho brezogljičnih evrov«.

Takole mi je takrat razlagal neki nergavi znanec: recimo, da bi se naša policija dolgočasila. Ne bi ji bilo treba storiti drugega kot lepo zaustaviti vse nove mercedese, beemveje, porscheje in jahte. Lastnike bi pospremili do pogradov, sobe zaklenili in šele potem začeli zbirati papirje. Naj me vrag pocitra, pravi, če ne bi pri večini našli razloga za »pridržanje«.

Kdor hodi v službo, ta je tako in tako zacementiran: od plače se, pa četudi ta ni ravno minimalna, kakšne posebne limuzine ne da kupiti. Bolj zapleteno je z obrtniki in podjetniki, ampak kdor pošteno plačuje davke (in delavce), se tudi ne more (in noče) kopati v denarju.

Takole natolcuje moj znanec in jaz sem raje kar tiho. Ker se na denar nikoli nisem čisto zares spoznal.

Sicer se pa teh stvari, pravi naš hišni malar Jožko, tako in tako ne da naučiti. »Ali si za to – ali pač nisi.«

-

Ampak lovišče je resnično veliko in bogato. V kapitalizem smo zakorakali brez slehernih kontrolnih mehanizmov. Da so tu in tam začopatili kakšno branjevko, ki je prodajala devize, to je še nekako ratalo. A razni bivši direktorji dandanes že zdavnaj propadlih firm so se v času lastninjenja mirno sprehajali naokoli ter kazali vesele nasmehe.

Zadnjič se je v medijih pojavil znani sinko. Je rekel, da brez bogatih ni napredka. »Brez nas se v bistvu stvari ne dogajajo!«.

Opala. To je skoraj tako, kot pripisujejo slavni Antoaneti: »Kdor nima kruha, naj pa je potico.« Se pravi po naše: kdor noče biti reven, naj bo raje bogat.

Včasih so novinarji radi pisali, kako je kdo pridelal svoj prvi milijon.

Znana legenda govori o marljivem ameriškem milijonarju. Že kot mladoletnik je lovil ribe. Prvi zabojček morskih dobrot je prodal, si kupil boljšo opremo, in kmalu je nalovil za tri košare rib, jih prodal … In tako dalje. Podjeten mladenič!

Potem pa mu je umrl dedek in mu zapustil pol milijarde dolarjev. Razumete?

Pa kje, za vraga, v katerem svetem ali ustavnem dokumentu piše, da se mora deca naših tajkunov ukvarjati ravno s kšeftanjem? Da se naučijo poceni kupovati in drago prodajati ter gobcati bedarije? Zakaj ne bi študirali za kemike, strojnike, učitelje in podobno?

Ker jim ni treba.

Ne vem, kako bo – kaže že ne najbolje. Da bi veliko računali na vest in lepe manire, to se ne more obnesti. Vest je za v cerkev, lepo vedenje pa za na razredno uro. Povsod drugod potrebujemo zakone, inšpekcije in policijo. S hajduškim sistemom privatizacije smo dobili na stotine »lastnikov«, ki so obogateli »po nebeški volji«.

Saj vendar ne moremo zdaj vsi spremeniti navijaških sloganov. »Kdor ni bogat, ni Sloven'c!«