Potem ko je njihovemu vodji Goranu Bregoviću pod blagovno znamko Bijelo dugme v minulih letih uspelo prodajati koncerte, ki so bolj kot na zvoku klasične rock skupine temeljili na romskih trobilcih, zborih, elektroniki, matricah in še čem, so se Bijelo dugme na tokratno turnejo podali s klasično rock zasedbo. Drzno. Prvi odzivi po koncertih v Sarajevu in Nišu niso bili dobri. S smrtjo organista Vlade Pravdića, ki je uporabljal klasične orgle hammond, te pa že same po sebi ponujajo avtoritativno zvočno zaveso, se jim je z novim organistom, ki uporablja sintesajzer, zamaknil zvok. Ob izkušnjah z njihovih jubilejnih koncertov leta 2005, na katerih se je Goranu Bregoviću poznalo, da ni pretirano vadil kitare, je bilo njegovo igranje vnovič deležno kritik. Enako velja za petje predvsem Mladena Vojičića - Tife, ki ob Alenu Islamoviću sodeluje pri projektu, medtem ko prvi pevec Željko Bebek petdesetletnico slavi na samostojni turneji.
Sodelovanje s skupino Laibach ob dvigu forme
A skozi nastopanje v minulem letu so Bijelo dugme zaznavno dvignili izvajalsko formo, sodelovanje z Laibachom v skladbi Top pa za zdaj predstavlja promocijski presežek, čeravno je slabih 60.000 ogledov na youtubu, kolikor jih je bilo do zdaj, dejansko malo. Vsaj v primerjavi z aktualnimi dosežki mladeži. Ko se je skladba pojavila, je nemalo kdo pomislil celo, da gre za potegavščino. »Pomislil sem, da bi bilo ob petdeseti obletnici skupine dobro, če bi naredili nekaj priredb z izvajalci, ki jih cenimo. Začeli smo na severu. Glasba skupine Laibach vam morda ni všeč, ne morete pa je ne ceniti. Je nekaj najbolj spoštovanja vrednega, kar nam je dal čas komunizma. Vztrajajo v prizadevanju, da nam govorijo tisto, česar nočemo slišati,« je ob medijskih manevrih, ki so se zvrstili ob izidu skladbe, dejal Bregović.
Priredba je namreč nastala na njegovo pobudo. Kot pojasnjuje Jani Novak, vodja Laibachov, je skladba nastala malodane dopisno. Bregović je v Ljubljano poslal originalne posnetke iz leta 1974, ki so jih Laibachi v Ljubljani nadgradili ob sodelovanju s producentom Iztokom Turkom, ki je skladbo zmiksal. Pevski zbor je bil posnet na Reki. Osnovna Bregovićeva ideja je bila, da bi se pelo v nemščini, a so Laibachi vztrajali pri slovenščini, obenem pa vokala ni prispeval Milan Fras, osnovni pevec, ampak sta glas prispevala Vasja Ulrih, stari sodelavec skupine Laibach, in njegov sin Klemen. »Ne gre za rimejk, ker bi se v tem primeru verjetno lotili druge skladbe in na drugačen način. Če bi zapel Milan, bi bilo morda res parodično, ker smo dali Vasjo, ki ni del te scene, pa zadeva funkcionira. Njegova slovenščina je res plemenito staromodna,« pravi Novak. Arhaično erotično hrepeneča, bi nemara lahko dodali.
Združitev nekoč radikalno različnega
Vsekakor se je združilo nekoč radikalno različno. Bijelo dugme so v bivši Jugoslaviji predstavljali najbolj uveljavljeno obliko zabavne oziroma rock glasbe. Ne nazadnje so bili nekega novega leta na željo vnukov Josipa Broza - Tita povabljeni, da nastopijo pred njim, čeravno je Tito po vsega nekaj sekundah zapustil prostor, ker je bilo zanj prehrupno. V okvirih jugoslovanske rock glasbe so bili Bijelo dugme gigantska zasedba, ki ji je uspelo v največji meri unovčiti izročilo progresivnega jugoslovanskega rocka. V sredini šestdesetih let je bila v komunistični partiji namreč razprava o tem, ali je rock glasba dopustna oziroma za jugoslovansko mladež primerna. Sklenjen je bil kompromis, da so dolgi lasje dopuščeni, in leta 1967 je bil v zvezo komunistov sprejet prvi dolgolasi kandidat. A obstajala je tudi druga zapoved – da se je treba držati politične korektnosti, čemur je jugoslovanski progresivni rock ustregel skozi skladbe, kakršni sta Ivo Lola in Moja generacija v izvedbi Korni grupe. Vseeno so tudi v nadaljevanju sumili, da gre pri rocku za zahodno imperialistično glasbo, in zavoljo prav takšnih obtožb je Bregović leta 1976 člane skupine Bijelo dugme peljal na delovno akcijo na Kozaro, kjer so z lopatami dokazovali, da so zgledni mladinci.
Od članstva zasedbe Bijelo dugme resda deset let mlajši Laibachi so bili nasprotje politično korektnega. Tako glasbeno kot skozi estetiko so se Trboveljčani poigravali s totalitaristično simboliko, v videoprojekcijah sestavljali podobe Tita s prizori iz pornofilmov in na številne druge načine vznemirjali politične strukture. Nekaj časa jim je bilo prepovedano delovanje. »Laibach so se pojavili nekaj let za nami in spominjam se, da se je revija Start kot jugoslovanska različica Playboya tedaj lotila primerjave občinstev obeh zasedb. Šli so na koncert skupine Bijelo dugme v manjšem mestu, na primer v Modriči, in fotografirali ljudi brez zob oziroma tiste najmanj urejene. Zatem so obiskali koncert zasedbe Laibach v Ljubljani ali Zagrebu, kjer so bili vsi urejeni, dizajnirani in lepi. Bilo je sladko,« v teh dneh pripoveduje Bregović, čeravno je težko verjeti, da so mu primerjave iz tistega časa nadvse ljube.
Šlo je za članek iz leta 1987, in ko so leta 1989 Laibachi prvič nastopili v Sarajevu, je bil šef skupine Bijelo dugme na koncertu. Obenem estetska podoba albumov, kot sta Pljuni i zapjevaj moja Jugoslavijo iz leta 1986 in Mramor, kamen in željezo iz leta 1987, daje misliti, da ni bil imun za vpliv estetike in konceptualističnih idej, ki jih je ponujala skupina Laibach. Jani Novak pravi: »Bregoviću ne moreš reči ne, obenem pa mislim, da je tudi on konceptualist in da je delovanje zasedbe Bijelo dugme zastavljeno konceptualno. Urbaniziral je bosanskost. Vsi so se delali fine, medtem ko Bregović ni vihal nosu nad elementarnostjo in balkanizmom, ampak je to združil z rockom. Kar pa ni čudno. Braco Dimitrijević, eden prvih konceptualnih umetnikov v Jugoslaviji, je iz Sarajeva, prvega konceptualnega umetniškega dela pa se je domislil njegov oče, ko je v sarajevski pločnik vtisnil stopala Gavrila Principa. Prepričan sem, da je bil Bregović s temi zadevami seznanjen.«
