V nasprotju s sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko so filmarji raje snemali nekoliko resnejše filme, polne globljih sporočil in analiz družbenih tematik, so osemdeseta prinesla premik k bolj zabavnim, akcijsko usmerjenim filmom, ki so bili zasnovani za množično občinstvo. Osemdeseta tako predstavljajo zlato dobo blockbuster filmov. Izraz, za katerega v slovenščini nimamo posrečenega prevoda, označuje visokoproračunske filme, polne spektakularnih vizualnih učinkov, ki jih spremlja dobro premišljena in predvsem draga oglaševalska kampanja, ki že pred premiero med gledalci ustvarja veliko pričakovanje.
Za prvi blockbuster film velja film Žrelo iz leta 1977, za katerega so ljudje v dolgih vrstah čakali pred kinematografi. Koncept spektakularnih filmov, ki ob visokem proračunu prinašajo še večje dobičke, se je prijel: leta 1977 je izšel prvi film franšize Vojna zvezd, dve leti kasneje prvi Osmi potnik, čemur so v zgodnjih osemdesetih letih sledili prvi trije filmi Indiana Jones in nato še E. T. Vesoljček. Med vidnejše blockbuster filme iz osemdesetih se uvršča tudi Policaj z Beverly Hillsa, od katerega premiere bo decembra minilo okroglih štirideset let.
Mišice ali humor?
Ideja za akcijski film o policistu, ki v tujem mestu razrešuje umor svojega prijatelja, je začela zoreti že v poznih sedemdesetih in počasi je nastajal scenarij za pretežno akcijski film z nekaj elementi komedije. Da bo prevzel glavno vlogo, so se filmarji studia Paramount sprva dogovorili z boksarjem Mickeyjem Rourkom, ki je po nekaj mesecih zaradi nezadovoljstva s tempom nastajanja filma odstopil od dogovora. Kadrovanje se je zatikalo tudi pri iskanju režiserja. Najprej so k sodelovanju skušali pritegniti Martina Scorseseja, ki je prebral scenarij in ocenil, da je podobnih filmov že preveč, ter zavrnil ponudbo. Ker z iskanjem režiserja niso prišli nikamor, se je studio znova usmeril v iskanje glavnega igralca. Uspelo jim je vzbuditi interes pri Sylvestru Stallonu, ki je bil tedaj že zelo slaven zaradi vloge v filmu Rocky (1976), za katerega je napisal tudi scenarij. Glavno vlogo v Policaju z Beverly Hillsa je sprejel, čeprav mu scenarij, po katerem se akcijski prizori prepletajo s komičnimi vložki, ni ustrezal. Želel je bolj resno akcijo s poudarkom na nasilju, zato je zgodbo napisal znova, in sicer tako, da je odstranil ves humor in obdržal le akcijske elemente. Studio ideji še enega akcijskega filma, katerega glavni adut bi bile Stallonove mišice, ni bil naklonjen, zato so v scenarij vrnili nekaj humorja. Stallone se s tem nikakor ni mogel sprijazniti in je sodelovanje pri filmu odpovedal pičla dva tedna pred začetkom snemanja.
Netipične metode
Filmska ekipa, ki je zdaj že vključevala režiserja Martina Bresta, je glavno vlogo nato neuspešno ponudila še Alu Pacinu, Jamesu Caanu in Harrisonu Fordu, preden se je nekdo spomnil na Eddieja Murphyja. Glede na to, da so vlogo pred tem ponujali samo belcem, je bila odločitev za temnopoltega igralca za marsikoga presenečenje, čeprav se je 20-letni Murphy kot član komične zasedbe Saturday Night Live že izkazal za izjemno karizmatičnega in duhovitega igralca. Ponudbo za vlogo policista v Policaju z Beverly Hillsa je sprejel pod pogojem, da lahko v določeni meri po svoje predela scenarij.
Priznanje stroke
Film je požel neznanski uspeh in že v prvih petih dneh predvajanja zaslužil 15 milijonov dolarjev, kar dober milijon več, kot je znašal celotni proračun. Na prvem mestu najbolj gledanih filmov je ostal 14 tednov in s tem izenačil rekord, ki ga je prej držala romantična satira Tootsie (1982). Za uspeh je bil ključen predvsem Eddie Murphy, ki je poskrbel za hitre in humorne dialoge, pri katerih je menda večinoma kar improviziral. Člani filmske ekipe so v intervjujih pripovedovali, da so morali zaradi smeha ob Eddiejevih šalah kar naprej prekinjati snemanje.
Da je lahkoten in zabaven film z akcijskimi elementi in karizmatičnim glavnim igralcem pritegnil in navdušil občinstvo, ni presenetljivo, vsaj malo nenavadno pa je dejstvo, da je Policaj z Beverly Hillsa prepričal tudi stroko. Akademija filmskih znanosti in umetnosti ga je nominirala za oskarja za najboljši scenarij, komisija, ki podeljuje zlate globuse, pa za najboljši film in Murphyja za najboljšega igralca. Veliko zaslug za uspeh filma gre pripisati tudi glasbi, ki je delo Harolda Faltermeyerja in Glenna Freya. Album s filmsko glasbo Policaja z Beverly Hillsa je na podelitvi grammyjev osvojil nagrado za najboljši album.
Nenasitnost studia
Filmski studio je tolikšen uspeh sprva nameraval dodatno unovčiti s snemanjem televizijske serije z nadaljevanjem zgodbe, a se Murphy s predlogom ni strinjal, pristal pa je na snemanje filmskega nadaljevanja. Policaj z Beverly Hillsa 2 je izšel spomladi 1987 in se finančno odrezal še bolje kot predhodnik. Kritikov sicer ni prepričal, a to filmarjev ni odvrnilo od snovanja novega nadaljevanja, kar je Murphy leta 1989 pospremil z besedami: »Nobenega razloga ni za to. Ne potrebujem denarja in film ne bo prinesel nič novega. Edini razlog, da bi posnel tretji film, je, da bi zaslužil, a Paramount ne bo napisal takšnega čeka, kot bi ga želel.« Očitno je studio pripravil ponudbo, ki je Murphy ni mogel zavrniti. Pet let kasneje je namreč v kinematografe prišel še tretji del o dogodivščinah hitro govorečega policista. Tretje nadaljevanje so kritiki raztrgali, na kar so se filmarji, ki so že snovali četrti del, niso ozirali. Projekt se je močno zavlekel, menjavali so se režiserji, producenti in igralci, a po skoraj treh desetletjih je končni izdelek le ugledal luč sveta. Film, v katerem vlogo Axla Foleyja ponovno odigra sedaj že 63-letni Eddie Murphy, je od julija na ogled na pretočni platformi Netflix.
