Zastavimo takole. Predstavljajmo si, da dandanes moški v svoj spletni profil zapiše naslednje podatke: »Sto triinosemdeset centimetrov visok nekdanji vojak in igralec ameriškega nogometa, boksar s končanim študijem književnosti in filozofije, aktivni pilot helikopterja, pesnik in kantavtor, ki ljubi svobodo.« Nemara se strinjamo, da takšna predstavitev, četudi je preskočila diskografijo in filmografijo, niti ne potrebuje fotografije. Kris Kristofferson je v sebi združeval vse, kar bi kompleten sodoben alfa moški moral posedovati.

S helikopterjem do Johnnyja Casha

Teksašan švedskih korenin tako po mami kot očetu je po končani srednji šoli sprva ustregel želji očeta, ki je bil vojak, in opravil izpit za rangerja, kar je približek naših diverzantov, prav tako pa tudi izpit za pilota helikopterja. Prav slednje se je izkazalo za odločilno. V začetku 60. let je bil premeščen v ameriško vojaško oporišče v Nemčijo, po vrnitvi v ZDA pa je dobil mesto predavatelja literature na vojaški akademiji West Point. A vse to mu je bilo preveč. Pisalo se je leto 1965, že kako leto je po svetu divjala beatlomanija, ki je mlado in staro navajala na kršenje konvencij, Kristofferson pa se je na grozo družine, ki se ga je v istem hipu odrekla, odpovedal profesuri ter se preselil v Nashville, torej v središče country glasbe. Njegova namera je bila, da bi živel od pisanja pesmi oziroma skladb. Pri tem velja poudariti, da v tistem času ni bil v položaju svobodnega vetropiha, ampak je bil poročen s prvo soprogo, s katero sta imela sina z zdravstvenimi težavami. Od nje se je ločil leta 1968, v nadaljevanju se je poročil še dvakrat. Najprej leta 1973 s pevko Rito Coolidge, s katero se je razšel leta 1980, leta 1983 pa se je poročil tretjič, z Liso Meyers, s katero sta ostala skupaj do konca njegovih dni. Vsega skupaj je za seboj pustil osem otrok. A pojdimo nazaj v Nashville s konca šestdesetih oziroma začetka sedemdesetih.

Namesto da bi torej predaval literaturo na West Pointu, je Kristofferson postal hišnik v stavbi založbe Columbia, kjer je tako naletel na June Carter, soprogo Johnnyja Casha. Dal ji je svoje posnetke, vendar pa jih Cash, tako kot posnetkov mnogih drugih, ni poslušal. Bolj kot s poklicem hišnika je Kristofferson družino preživljal kot komercialni pilot helikopterja, v prostem času pa je pisal skladbe. Leta 1967 je dosegel podpis pogodbe z založbo Epic, vendar pa dokler ni končno prišel do Johnnyja Casha, ni imel večjega uspeha. In do Casha je prišel s helikopterjem! Dobesedno. Nekega dne je z njim nenapovedano pristal na dvorišču Casheve hiše in Cash je leta 1970 končno javno izvedel Kristoffersonovo skladbo. Šlo je za Sunday mornin' comin' down, odo pijanstvu in luzerstvu, ki je zasedla vrh country lestvice. Vrata so se odprla. Istega leta 1970 je na primer nastopil na festivalu Isle of Wight, kjer pa ni prepričal tako ali tako pobesnelega in ignorantskega občinstva. The Doors takšnih težav niso imeli in so pred istim občinstvom triumfirali, Kristofferson sam pa je v nekem intervjuju dejal, da je bil za take priložnosti preveč introvertiran tip. Čeravno se marsikateri privrženec njegovega lika in dela s tem ne bo strinjal, resnici na ljubo ni imel posebno izstopajočega vokala. Potrditev tega je ne nazadnje dejstvo, da so njegove skladbe pretežno proslavili drugi vokalisti. Enajst njih je zasedlo prvo mesto na ameriških lestvicah, zgolj eno, Why me, pa je izvedel povsem sam.

Izguba in največji odmerek slave

Vrhovna skladba Kristoffersonovega opusa je Me and Bobby McGee, skladba o avtostoparjih, ki ju na jugu ZDA pobere voznik tovornjaka in ju odpelje vse do Kalifornije. Eden je pripovedovalec, drugi sopotnik pa je Bobby McGee, oseba, ki se ji ne da določiti spola, zato so skladbo peli tako moški kot ženski izvajalci. Do Janis Joplin, ki jo je posnela leta 1970, so skladbo posneli štirje drugi, vključno s Kristoffersonom in Kennyjem Rogersom, vendar pa v izvedbi nikogar od njih ni bila presežno uspešna. Joplinova jo je posnela vsega nekaj dni, preden je 4. oktobra umrla od čezmernega odmerka mamila. Janis in Kristofferson sta bila v tistem času par, on pa niti ni vedel, da je posnela skladbo, ki je postala njena edina velika uspešnica, saj je marca 1972 posthumno dosegla prvo mesto ameriške lestvice. Menda je Kristofferson skladbo v izvedbi Joplinove prvič slišal isti dan, ko je bil seznanjen z njeno smrtjo. Pred tem je namreč v Peruju snemal svoj prvi film. O tem je ob priložnosti povedal: »Producent me je poklical v pisarno in mi zavrtel posnetek. Neizmerno veliko ljubezni je bilo vloženo v to skladbo, nje pa ni bilo, da bi v tem uživala. Zapustil sem pisarno in šel ne vem kam. Tega nikdar nisem prebolel. Ironija je bila, da sta se mi hkrati zgodili izguba, ki mi je zlomila srce, in največji odmerek slave, kar sem ga bil deležen do tedaj. Od tedaj naprej nič več ni bilo enako.«

Nadaljeval je tako skladanje glasbe kot žive nastope. Z Johnnyjem Cashem, Waylonom Jenningsom in Williejem Nelsonom je utemeljil podžanr country glasbe z imenom outlaw ali izobčeni, ki je veljal za bolj realističnega od siceršnje country produkcije. Omenjeni so ustanovili tudi country superskupine Highwayman. Sploh uspešen pa je bil kot filmski igralec. Med filmi, v katerih se je posebno proslavil, velja omeniti vloge v Pat Garrett in Billy the Kid, v filmu Zvezda je rojena z Barbro Streisand, za kar je dobil zlati globus za najboljšega igralca, in pa Nebeških vratih, filmu Michaela Cimina. Zanimivo je, da sta bila Pat Garrett in Billy The Kid – tako kot Nebeška vrata – finančni polomiji, prvi manjša, drugi orjaška, danes pa veljata za klasiki. Sploh slednjega se je sprva oprijel sloves največje filmske finančne zablode, saj je bil dohodek več kot desetkrat manjši od vložka, danes pa velja za film, vreden ogleda vsaj enkrat na pet let.