Vedno znova se izkaže, da prepovedi, omejevanje in cenzura le še podžigajo željo po tistem, kar je prepovedano. Kot na primer v majhnem in nepomembnem ameriškem mestecu Elmore City, za katerega svet ve zgolj zato, ker so tamkajšnji oblastniki dolga desetletja vztrajali pri popolni prepovedi – plesa. Zakon, ki je v tem malem kraju, ki šteje vsega nekaj sto prebivalcev, začel veljati davnega leta 1898, se je kljub številnim menjavam lokalnih oblasti obdržal vse do leta 1980.
Ples vodi v greh
»Iz plesa se ni še nikoli izcimilo prav nič dobrega. Če prirediš ples, bodo vsi moški iskali samo dvoje – ženske in alkohol,« se je na prižnici razburjal protestantski pastor v Elmore Cityju. »Ko se fantje in dekleta med plesom dotikajo, se spolno vzburijo. Verjemite, kar hočete, ampak ena stvar vedno vodi k drugi,« je svaril pred telesnim užitkom, enim po njegovem mnenju najhujših grehov. Kljub nasprotovanju mladine je prepoved plesa veljala in številne generacije so srednješolsko izobraževanje zaključile brez tradicionalnega maturantskega plesa. To se je spremenilo šele leta 1980, ko je šolanje končevala nekoliko bolj revolucionarno navdihnjena generacija. Uprli so se nesmiselni prepovedi in naposled jim je uspelo pridobiti dovoljenje za izvedbo plesa. Umik prepovedi je pritegnil nemalo pozornosti po Združenih državah Amerike in številne medijske hiše so v dolgočasni Elmore City poslale svoje ekipe, da ovekovečijo zgodovinski trenutek, ko je mladina prvič zaplesala.
Popularnost glasbeno-plesnih filmov
Zgodba o absurdni prepovedi plesa in boju mladih za odpravo prepovedi je številne Američane čudila, scenarista in pisca glasbenih besedil Deana Pitchforda pa je spodbudila tudi k premišljevanju, da bi po zgodbi Elmore Cityja posnel film. Napisal je osnutek scenarija, v katerem je zgodbo iz Elmore Cityja uporabil kot osnovo, nato pa ji dodal več različnih elementov, ki so pripoved naredili bolj filmsko. Zamislil si je fiktivno podeželsko mestece Bomont, v katero se iz Chicaga preselita mama samohranilka in njen najstniški sin. Postavni in samozavestni Ren McCormack takoj pade v oči dekletom, še posebno Ariel Moore, lepi pastorjevi hčerki. Mladenič, navajen življenja v velikem in liberalnem mestu, v konservativnem Bomontu doživi pravi kulturni šok, ko izve, da so zabave s plesom prepovedane, policisti pa te kaznujejo že, če v avtu poslušaš glasno glasbo. Hitro postane jasno, da je za takšne neživljenjske omejitve odgovoren pastor, ki kot edino sprejemljivo glasbo dovoljuje Haydna, Mozarta in Bacha. Poslušanje njihovih simfonij je varno, vsa preostala glasba pa mlade spodbuja k plesu, kar, se razume, neizogibno vodi v greh. V takšnem okolju si Ren s svojo svobodomiselnostjo hitro nakoplje sovražnike, a po drugi strani tudi precej somišljenikov, ki si želijo zgolj živeti normalno najstniško življenje. Vrhunec filma nastopi, ko si Ren zada prepričati svet občinskih in šolskih veljakov k umiku prepovedi. V svojem govoru se izdatno sklicuje na Sveto pismo, ki na več mestih odobravajoče govori o plesu kot načinu praznovanja vere in življenja. Podobno kot v resničnem Elmore Cityju tudi Bomont sčasoma mladini dovoli izvedbo maturantskega plesa.
Idejo za film, ki si ga je Pitchford zamislil kot mešanico muzikala in drame, so najprej predstavili studiu 20th Century Fox, kjer so po začetnem navdušenju brez pojasnil odstopili od projekta. Pravice je nato kupil studio Paramount, kjer so tamkajšnji šefi že vedeli, da so lahko glasbeno-plesni filmi zlata jama, saj gre za studio, ki je med drugim ustvaril uspešnici Vročica sobotne noči (1977) in Briljantina (1978). Prvotni naslov Z licem ob licu so spremenili v Footloose, izraz, ki nima slovenskega prevoda, lahko pa se ga povezuje z občutki svobode in lahkotnosti.
Tom Cruise in Madonna
Ko je po kar nekaj zapletih z iskanjem ustreznega režiserja vajeti naposled prevzel Herbert Ross, se je začelo iskanje glavnih igralcev, ki prav tako ni potekalo brez težav. Prva izbira za vlogo Rena McCormacka je bil 20-letni Tom Cruise, čigar kariera je leta 1983 doživela velik preboj s filmom Nevaren posel, v katerem je navdušil s poplesovanjem v spodnjem perilu. Toda ponudbe za Footloose Crusie ni mogel sprejeti, saj je bil že polno zaseden s snemanjem filma Dobre poteze. Druga izbira producentov je bil Rob Lowe, ki si je po tem, ko so mu ponudili vlogo, poškodoval koleno in bil prisiljen zavrniti ponudbo. Christopher Atkins, zvezdnik filma Plava laguna, je bil naslednji izbranec, a se je pred tik pred podpisom pogodbe na neki zabavi tako napil, da se producentom ni več zdel primeren za vlogo. Šele kot četrta izbira je prišel na vrsto Kevin Bacon, 24-letnik, ki je dotlej zaigral v zgolj enem filmu, Restavraciji iz leta 1982. Avdicijo za Footloose je opravil z odliko, a so kasneje nekateri studijski veljaki izražali pomisleke, da Bacon ni dovolj seksi za glavno vlogo v mladostniškem filmu. Sledilo je veliko pregovarjanj o njegovih telesnih in obraznih karakteristikah, kar za Bacona bržkone ni bilo najprijetneje. Čeprav mu je film prinesel globalno slavo, ni kasneje v karieri posnel ničesar več podobnega, pač pa se je specializiral predvsem za vloge negativcev.
Vest o tem, da je v pripravi glasbeno-plesni film, za katerega iščejo igralko, ki bi odigrala uporniško najstnico, je prišla na uho tedaj 25-letni Madonni. Čeprav je kraljica popa ravno v tistem času izdala svoj debitantski album, ki je že kmalu obveljal za enega najboljših debitantskih albumov nasploh, si je želela udejstvovanja v filmskem svetu. Vloga trmoglave Ariel, ki s svojim sproščenim pogledom na svet ob živce spravlja očeta pastorja, se je zdela kot nalašč zanjo, a vloge kljub temu ni dobila. Niso je dobile niti Michelle Pfeiffer, Meg Ryan in Jodie Foster, ki so prav tako šle na avdicijo, pač pa je producente prepričala manj znana Lori Singer.
Ključna je bila glasba
Footloose, ki je izšel februarja 1984, kritikov ni prepričal, je pa toliko bolj navdušil gledalce. Velike, če ne kar ključne zasluge za uspeh filma ima glasba, še posebno skladba Footloose, ki jo podpisuje Kenny Loggins, in velja za eno največjih uspešnic osemdesetih. Ustvarjalci filma so album s filmsko glasbo izdali še pred premiero, saj so predvideli, da bo film s prepoznavno glasbo še privlačnejši za gledalce. Imeli so prav, tako album kot film sta se odlično prodajala. Footloose zaseda sedmo mesto na lestvici filmov, ki so v letu 1984 ustvarili največji dobiček, v blagajne je namreč prinesel podeseterjeno vrednost svojega vložka. Začuda nikoli niso posneli nadaljevanja, so pa leta 2011 naredili remake z drobnimi spremembami scenarija. Novi Footloose ni bil deležen prav veliko odobravanja niti pri gledalcih niti pri kritikih.
