Aljaž Ramot je 30-letni pevec, avtor besedil in glasbe ter kitarist, ki prihaja s Ptuja. Najraje ustvarja pop glasbo, v kateri je čutiti pridih country in blues žanrov. V svojih avtorskih delih se spogleduje s tematikami ljubezni in medosebnih odnosov. V preteklosti je v sklopu skupine Smooth Taste že nastopal na številnih festivalih po Sloveniji, med drugim tudi na festivalu Lent, bil pa je tudi gost televizijske oddaje V petek zvečer ter tekmovalec letošnjega festivala Melodije morja in sonca, kjer je zapel lastno skladbo Lebdiva.
Prvič ste se na MMS sicer prijavili že leta 2020, a je bil festival potem zaradi koronavirusa odpovedan. Letos pa ste se znova odločili poskusiti, tokrat s pesmijo Lebdiva. Ste kaj razočarani, ker zanjo niste dobili nobene nagrade?
Ne. Zame je bil že sam nastop zelo velika zmaga. Tudi tistih deset točk od publike je bilo popolnoma nepričakovanih. Sem namreč praktično neznan na slovenski glasbeni sceni in to, da so ljudje v pesmi in v meni prepoznali nekaj, je zame največja potrditev, kar sem jo lahko dobil. Zelo sem vesel, da sta se občina Piran in Avditorij Portorož odločila, da festival vseeno sama izpeljeta, saj je to za glasbenika, kot sem jaz, praktično edini način, da se lahko pokaže širni Sloveniji, odkar ni več oddaje V petek zvečer, kar je strašanska škoda za slovensko glasbeno sceno tako zaradi odlične ekipe kot zaradi odličnega benda Diamanti.
Ste zaradi nastopa v Portorožu dobili kakšno ponudbo za nastop?
Da, od festivala naprej je veliko več klicev za nastope, predvsem za zasebne dogodke in za presenečenja. Prejel sem tudi nekaj klicev ljudi, ki so si izrecno želeli festivalsko pesem Lebdiva, ker je ta nekaj vzbudila v njih. Ko ti to nekdo reče prvič, si misliš, da ti malo piha na dušo, ko ti enako povedo še drugi, tretji in četrti, pa te to navda z zelo posebnim ponosom. To mi je dalo tudi velik zagon za naprej. Trenutno snemam EP. Izšel bo v prvi polovici prihodnjega leta, pospremil pa ga bom tudi s singlom.
Kakšno glasbo bomo slišali na plošči?
Na plošči bodo zvrsti, ki so mi blizu, torej tako kot že omenjeno pop, v katerem pa zagotovo ne bo manjkalo pridihov countryja in bluesa. Vsa besedila bom napisal sam, pri melodijah pa bom sodeloval z glasbenimi kolegi, za katere sem prepričan, da bodo skladbe dvignili na višjo raven. Moj največji poudarek bo na vokalih, medtem ko inštrumentalne dele z veseljem prepustim kolegom, ki se v tem bistveno bolje znajdejo. Načrtujem izdajo na vseh pretočnih medijih. Če bo odziv dober, pa sem vedno imel željo, da bi album dobil tudi svojo vinilno obliko.
Kakšni so bili vaši glasbeni začetki?
Konec osnovne šole sem začel s kitaro, potem se je počasi pokazalo še petje, vzporedno z njim pa tudi pisanje besedil, ki me zelo sprošča. Bil sem tudi del skupine Smooth Taste, s katero smo bili dolgo skupaj in veliko dali skozi, na koncu je bila to že več kot samo skupina, bili smo že skoraj družina. Še vedno smo v stikih. Tudi moj najboljši prijatelj je bil del te skupine, tako da je bila to res lepa izkušnja, lepo obdobje. Leta 2019, tik pred covidom, smo se ravno resneje lotili vsega skupaj, komadi so se pisali in aranžirali, imeli smo tudi srečo, da smo bili povabljeni za predskupino Željku Joksimoviću na koncertu v Rušah, kar je bil za nas takrat največji nastop, mislim, da je bilo 3500 ljudi. Dogovarjali smo se tudi, da bi bili nekajkrat zapored predskupina Tonyju Cetinskemu, ki je zame eden izmed najboljših glasbenikov, a so bili nato koncerti odpovedani zaradi koronavirusa. Razšli pa smo se, ker smo imeli različne prioritete in poglede na ustvarjanje glasbe, zato smo prišli do konsenza, da je boljše, da si podamo roke, se poslovimo in še naprej ostanemo prijatelji, kot pa da bi se to vleklo nekam, kjer potem ne bi bilo več tako lepo.
Menda ste zaljubljeni v svoje mesto, kako vas je pri ustvarjanju zaznamoval Ptuj?
Ni skrivnost, da sem zaljubljen v to naše mesto. Zame je to najlepše mesto na svetu. Je majhno, a zelo simpatično. Z dekletom imava najraje sprehode čez Mestni vrh, to je hrib za Ptujem. Mestni grad je tudi redno na sporedu, pa hrib Panorama, kjer je vodno zajetje za Ptuj in kraj, kjer je bila Poetovia v svojih začetkih, kjer so bile tudi nastanjene rimske legije. Sicer pa ima Ptuj ogromno lepih kotičkov, od raznih kavarn s čudovitimi vrtovi do skritih stopnišč, in res bi vsakomur priporočil, da si ga pride ogledat in pri tem najame dobrega vodnika, ki jih je na Ptuju ogromno.
Vinograda pa nimate?
Sam ne, ga ima pa moj tast. Tudi moj stric in očetov bratranec sta vinogradnika. Haloze so blizu in velik del moje družine prihaja od tam. Sam sicer pomagam pobirati grozdje, preostalo delo pa prepustim strokovnjakom.
Glede na to, da prihajate s Ptuja, ste morda tudi kurent?
Da, to pa sem. Že od mladih nog. To tradicijo sem podedoval od očeta. Z njim tudi skupaj hodiva kurentovat. Obvezno greva vsaj v ptujsko povorko, če časovno ne znese, da bi šla še od hiše do hiše oziroma do družinskih članov. V preteklosti sva bila oba tudi člana skupine. Hodili smo po vsej Sloveniji in po tujini, z Ilko Štuhec smo bili denimo v Sankt Moritzu, takrat ko je bila svetovna prvakinja.
Kaj še radi počnete poleg ustvarjanja glasbe?
Delam kot produktni vodja, ukvarjam se z analitiko, a me zanima tudi ogromno drugih stvari. Teh 80 let, kolikor je neka povprečna življenjska doba, je bistveno premalo, da bi lahko uresničil oziroma izkusil vse, kar si želim. Rad bi se naučil plesati, čeprav sem zelo lesen človek. Pisal bi pravljice. Več časa bi vložil v športne aktivnosti, kot ga zdaj, zalo rad pa bi tudi še več potoval. To z dekletom zelo rada počneva. Zelo mi je bila všeč Sardinija, kjer sva bila pred nekaj leti. Zelo prijazni ljudje, lepe plaže, zelo lepa voda in prekrasna pokrajina. Ko ti GPS zataji, je pa sploh super. Enkrat sem tako prišel k nekim hišam, ki so bile videti, kot da je tja pobegnil Al Capone. Na googlu ni bilo nič, v resnici pa je bilo sedem stavb, obdanih z visoko ograjo in kamerami vsepovsod. Pomislil sem, da mogoče ne bi smel biti tam, in se – kakor hitro se je dalo – odpeljal stran. Zelo rad imam tudi Benetke. Z dekletom sva bila tam že trikrat po nekaj dni in vsakič nama je bilo zelo všeč. Glede na to, kako turistično oblegano je to mesto, se nisem počutil, kot da sem v prestolnici nečesa, ampak je bilo zelo prijetno. Zelo rada se izgubljava v tistih ulicah, vedno najdeva kakšno novo cerkev ali samostan. Imamo srečo, da smo na taki lokaciji, da imamo blizu kraje, po obisku katerih hrepeni ves svet: Benetke, Dunaj in Budimpešto.
