Zmagovalec festivala Popevka leta 2023 Nino Ošlak je začel svoj glasbeni talent razvijati že kot otrok, v najstniških letih pa je stopil tudi v svet popularne glasbe. Leta 2013 je izdal svoj prvi solo pop album z naslovom Simfonija, med študijem na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa je izdal še dva samostojna pop albuma: Pod tušem in Nekaj je na tebi. S številnimi skladbami, Nekaj je na tebi, Rabim te, Ko si z mano …, se je zavihtel med najbolj predvajane domače radijske izvajalce zadnjih nekaj let, nedavno pa je postregel z novimi, ki jih je izdal tudi na plošči Elektro-romantika, kakor je naslovil tudi lanski novembrski koncert v Cankarjevem domu, s katerim je proslavil 15-letnico kariere.
Kaj vam je najbolj ostalo v spominu od tega večera?
Najbolj to, da me je, ko sem stopil na oder Štihove dvorane, kar malo zadelo, ker je bilo toliko ljudi, pa tako blizu so bili. Po navadi so malo bolj stran, pa ne da hočem imeti distanco do publike, sploh ne, to me je samo še bolj podžgalo. Mislil sem tudi, da bo, ker je šlo za Cankarjev dom, občinstvo bolj zadržano, a je bilo že pri prvi pesmi čisto »notri« in je pelo z mano, kar je bil res zelo lep občutek. Sredi koncerta pa me je oboževalka presenetila s čokoladno torto, na vrhu katere je bil klavir, zraven pa je pisalo Cankarjev dom in številka 15. Kar brez besed sem ostal.
Kdo pa je (razen vas, seveda) najzaslužnejši, da vas je pot pripeljala do tega dogodka? Kdo vas je navdušil za glasbo?
Nihče od staršev ni bil glasbenik, sta bila pa oba ljubitelja glasbe. Mami je cele dneve vrtela Oliverja Dragojevića in Severino, pokojni oče pa Queene. Pri štirih letih sem Božičku pisal za sintesajzer, saj sem si tudi sam želel igrati te pesmi. In sem ga dobil. Nato sem poskušal po posluhu poustvariti meni všečne melodije. Enkrat je na obisk prišla mamina zelo dobra prijateljica, violinistka, in sem ji zaigral pesem Titanic. Ni mogla verjeti, da sem se ga naučil sam, in je prepričala starše, da so me vpisali v glasbeno šolo. Tudi ona je bila na koncertu v Cankarjevem domu.
Vi pa zdaj glasbo tudi poučujete na eni od osnovnih šol. Ali učence ob telefonih in vseh možnih aplikacijah ta sploh še zanima?
Zdi se mi, da malo preveč posplošujemo. Seveda so otroci veliko na telefonih, ampak tudi danes imajo zelo radi ustvarjanje, še vedno najdeš takšne, ki znajo prosti čas preživljati drugače. To dobro vem, ker vodim tudi šolske bende in zelo radi pridejo. Veliko jim pomeni tudi druženje po koncertih. Lani sem jim rekel, naj vsak nekaj prinese. Spekli so palačinke, ena je naredila kolač … Med druženjem nihče ni pogledal na telefon, razen če je zazvonil in je mami klicala, kje je. Tako da se da, zdi se mi, da jim moramo dati le prostor in čas za to.
Zelo sem ponosen tudi na svojo nekdanjo učenko Nežo Tuma, ki je bila tudi v prejšnji ezoni oddajel Talenti. Zdaj sem ji pomagal pri produkciji njene prve avtorske pesmi z naslovom Tja. Všeč mi je, da sama piše glasbo in da ima svoj pogled nanjo, ki je drugačen od mojega. Mi smo bili vzgojeni, da je treba biti ponižen in vedno poslušati starejše, zdajšnje generacije pa so bolj samosvoje in malo trmaste, kar je tudi v redu. Prav je, da imajo svojo vizijo, saj se bodo tudi na svojih napakah potem kaj naučili. Mladi prinašajo svež veter na sceno. Ravno zadnjič sem bral intervju z nekim bendom, ne spomnim se, ali z Jet Black Diamonds ali s Kokosy, in pevec je tako dobro povedal, da kljub vsemu spoštovanju do Siddharte kot nekega starejšega benda, njemu ta glasba ne da tistega notranjega zadovoljstva, kot mu ga da glasba nekaterih mladih bendov, ki je čisto drugačna, saj tudi živijo v drugačnem svetu. To se mi zdi zelo lep pogled.
Do zdaj ste ustvarili štiri avtorske albume. Zadnjega ste poimenovali Elektro-romantika. Zakaj ste mu nadeli tak naslov?
Zato ker sem ploščo razdelil na dva dela. Navdih je iz 80. let, iz časov, ko so bile še kasete, kjer si imel stran A in stran B. Na strani A so bile malo bolj hit pesmi, na strani B pa bolj balade. In na tak način sem razdelil svojo ploščo. Ena polovica plošče je elektro, se pravi ta moj pop, radijski hiti zadnjih nekaj let, na drugi strani pa je romantika, same klavirske balade, tako kot po navadi tudi nastanejo moje pesmi.
Ste tudi sicer romantični?
Ne. Ljudje dostikrat mislijo, da pesmi napišem ob klavirju, svečkah in kozarcu vina z lepim razgledom na Ljubljano. A sem samo en komad, Pesem zate, napisal na Ljubljanskem gradu, in to že dolgo tega. Sicer pa lahko navdih za skladbe dobim tudi, ko se ob treh zjutraj vozim domov. Melodijo ali besedilo si takoj posnamem na telefon.
Kako praznujete med božično-novoletni prazniki, kako je pri vas doma?
Smrekico sem postavil že na začetku decembra, ker se mi zdi škoda, da bi jo samo za tistih nekaj dni. Pri meni sicer ostane kar dolgo, lani je do marca. Zelo rad se sprehodim tudi po okrašeni Ljubljani. To je tudi čas v letu, ko se zavemo, da smo minljivi, zato se znamo tudi kdaj ustaviti in se dobiti s kom, s katerim se nam sicer ne uspe. Z določenimi kolegi se zadnja leta samo decembra dobimo in gremo na kuhančka, in to mi vedno več pomeni. Zelo radi preživljamo čas skupaj. Ker je vsak vpet v svoje projekte, je to bolj redko, si pa takrat vzamemo vsaj kakšno popoldne, večkrat tudi kam gremo za nekaj dni.
Kaj še radi počnete v prostem času?
Rad kuham, predvsem morske jedi, ki jih obožujem. Zelo rad tudi načrtujem potovanja, in sicer tako, da si na youtubu ogledam določeno destinacijo. Zdaj sem gledal Kitajsko, saj me zelo vleče tja. Za kondicijo pa grem na kakšen hrib in delam vaje za držo, saj veliko časa presedim za klavirjem.
