Vse bolj se bližamo slovesnemu novoletnemu poku, zato je ob marsikaterem snidenju vljudnostno frazo »živijo, kako si« nadgradila še floskula »kam greš pa za novo leto«. Ker elita, ki redno nastopa v naši rubriki, vsaj glede na prebrano čtivo, še ni javno razkrila svojih načrtov, si za spremembo oglejmo, kje bo silvestrski večer preživela amorfna gmota, ki je sodelovala v anketi na spletnem obveščevalcu metropolitan.si. Svoj medijski podvig so upravičili z uvodom, v katerem so zapisali, da se Slovenci že pospešeno pripravljamo na najdaljšo noč v letu, pri čemer naše odločitve odsevajo raznolikost, značilno za slovenski način praznovanja. In rezultati ankete temu prikimavajo. Izmed ponujenih odgovorov – doma, v pižami, z najboljšima družabnikoma – Netflixom in kozarcem šampanjca, v družinskem krogu, brez pompa, hrupa in pretirano veselih obrazov, na mestnem trgu z množico in upanjem, da me ognjemet ne zadene v glavo, v hribih, daleč stran od signala in vsakršnega hrupa – moj popolni praznični pobeg, v restavraciji, ker me je prepričala njihova silvestrska večerja s sedmimi hodi, ali na eksotični plaži, kjer mi ne bo treba nositi bunde, kape in rokavic – je krepko, s 36 odstotki, zmagal odgovor, ki se ujema s svetovno znano slovensko uspešnico iz obveznih glasbenih kvot z naslovom Za praznike spet bom doma, najmanj vprašanih, zgolj štirje odstotki, pa se bo nekje pod palmami odpovedalo bundi, kapi in rokavicam.
Elita pri Macronu
Zdaj pa nazaj k eliti, ki se je minule dni v soju medijskih luči drenjala pri francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu in v domovino hvalisavo razpošiljala dokazni material iz Elizejske palače. Najprej sta na slovesno večerjo v čast ponovnega odprtja prenovljene katedrale Notre-Dame v Parizu odletela poglavar vlade in njegova uradna svetovalka in spremljevalka Tina Gaber, ki jima je ob pomoči gostitelja celo uspel veliki met v obliki nekajsekundnega pogovora in rokovanja z novoizvoljenim predsednikom ZDA Donaldom Trumpom, nekaj dni kasneje pa se je pri prvem sinu Francije znašla še evropska poslanka Irena Joveva. Kako so na primer videti takšna bilateralna srečanja na najvišji ravni, so razkrili v Slovenskih novicah, potem ko so na medmrežju zasledili njen iskreni zapis, kot so zapisali.
Med drugim je ena najvidnejših predstavnic evropskega parlamenta izdala, da se sicer ne strinja z vsemi potezami predsednika Francije, a da je po pogovoru z njim le našla nekaj skupnega. »Predvsem se ne strinjam s kakšno preteklo potezo, vezano na širitev – oziroma, če sem povsem natančna, neširitev – Evropske unije. Na področju obrambnih zadev, recimo, prav tako nisva ravno na isti liniji. Toda zdaj, ko sem se imela priložnost odkrito pogovoriti z njim, ugotavljam tudi, da marsikatero njegovo potezo bolje razumem in da se marsikje vendarle strinjava.« No, na koncu sta celo našla skupno besedo, in sicer »pri mnenju, da ima Unija potencial, ki ga brez institucionalnih reform in z nevarnimi ekstremnimi prepričanji določenih ne bo mogla uresničiti«, kot je še priobčila vidno navdušena poslanka.
Murko ima uničene praznike
Veliko manj radostno je v svet pretekle dni zrl prvi glas in stas Štajerske Damjan Murko. Kot se je izpovedal Slovenskim novicam, ga je doletelo nekaj najstrašnejšega, kar se sploh lahko pripeti aristokraciji družabne smetane – izgubil je svoj profil tako na facebooku kot instagramu. Pravzaprav so mu ga blokirali, zaradi več prijav o nedostojnosti fotografij, ki jih je posnel za svoj letošnji tradicionalni koledar.
»Kmalu po objavi fotografij so mi z instagrama sporočili, da so trajno odstranili moj profil, saj so prejeli več prijav uporabnikov, češ da gre za seksualno vsebino. To se mi je zgodilo prvič. Vsakokrat sem kot feniks vstal, a tokrat je drugače. Počutim se nemočnega in zdi se mi, da so moje delo in spomini za vedno izgubljeni. Tudi sledilci, teh je bilo okrog 25.000, so izgubljeni. Moji prazniki so uničeni,« je bil osupel Murko, ko so ga pobarali, zakaj je njegovo stanje duha v tem predprazničnem času na povsem nezavidljivi ravni.
Nekaj brutalno iskrenih besed smo minule dni slišali iz ust koseškega zmaja Gorana Dragića, ki je v podcastu Alesto povedal, da je na svoji poslovilni tekmi resnično bruhal ogenj oziroma hlape ognjene vode. Pogovor z njim so prestregli na žurnalu24.si, v njem pa je podrobno orisal dogodke iz slačilnice in pojasnil, zakaj na tekmi vseh tekem ni zmogel zadeti koša.
»Lahko potrdim, da se ni pila kava. To je bilo veselje, vsi smo se dobili. Nismo se videli več let, tu je bila stara garda, pa nova garda. Vsi, ki smo bili v tem športu. In potem: dajmo, nazdravimo, ena rakija, druga, potem pride Luka (Dončić) v garderobo, pa Nikola Jokić, pa Rašo (Nesterović), Smodiš, Chris Bosh. In potem vsi, dajmo še eno, dajmo še eno. Na boljše življenje, na življenje brez poškodb, na zdravje. In potem nenadoma pade pet, šest rakij pred tekmo, nato pa je bilo treba tekmo tudi odigrati. Jaz nisem mogel zadeti nič,« je o spektakularnem športnem kozarčkanju pripovedoval Dragić.
Bariton Slavka Bobovnika se ni prav nič obrabil
Resnicoljubnost v teh predprazničnih časih ni dala miru niti Slavku Bobovniku, ki so ga javnosti v reviji Jana predstavili kot človeka, čigar roka v pozdrav še vedno stisne kot preša, njegov bariton pa se v štiridesetih letih avtoritativnega, umirjenega in poštenega vodenja pogovorov ni prav nič obrabil, zato je jasno, zakaj si noben slovenski voditelj v Sloveniji ne upa več nositi brkov. Kot je prostodušno priznal zasliševalcem, je potreboval kar leto ali dve, da je lahko preklopil v upokojenski vsakdan, s tem da delovnih navad, ki so mu krojile življenje, še vedno ne more kar tako zavreči. »Načeloma sicer brez težav izpustim tvit kakšnega ministra ali drugega javnega veljaka in raje zrem našo Uršljo goro. Zakuham pa ob lažeh, ki jih razni potrčki ali politični kimavci nekaznovano širijo po družbenih omrežjih in s tem še bolj razburijo že tako politično – in tudi drugače – sprte Slovence,« je dejal Bobovnik in še navrgel, da veliko kolesari, kar mu najbolj pomaga, da se spoprijema s stresom, pa tudi kak zaostanek pri branju je nadoknadil. »S prav posebnim užitkom in vrhunsko natrenirano pa počnem – nič. Po naravi sem lenuh in zame ni boljše sprostitve kakor uleči se v travo, žvečiti stebelce in zreti v oblake,« je še pristavil.
Da so gore tako kot Bobovniku Slovencem zapisane v srce, pa čeprav jih opazujejo od daleč, je te dni dokazovala pisana druščina eminenc družabne kronike, ki se je dala zmotiti izpraševalcem revije Lady. Ti so odkrili, da je 11. december svetovni dan gora, in povsem razumljivo je, da so našli nekaj takšnih, ki so jim zaupali svoje navdušenje nad številnimi slovenskimi vršaci, kjer si radi povrnejo moči in uživajo, kot da so na vrhu sveta, kot so poudarili v uvodu. »Saj veste, vsi filmi o Kekcu se dogajajo v gorah, še priljubljena serija Gorski zdravnik ima gorsko lokacijo, pa tudi kakšen dober film in serija sta bila posneta v gorah. Ob svetovnem dnevu gora pa pravim: pojdimo večkrat v gore,« je o pomembnem dnevu za slovensko narodno zavest razpredal Jernej Kuntner, redna obiskovalka gora doma in v tujini, kot so jo orisali, Bernarda Žarn pa je predstavila naslednje velike misli, povezane z gorništvom in tem slovesnim dnevom. »Ob svetovnem dnevu gora je prav, da se spomnimo, kako pomembno je ohranjati naše gore in naravno dediščino. Gore so prostor, ki ponuja rekreacijo, neverjetne razglede, hkrati pa se povežemo s svojo notranjo naravo.«
