Dvaindvajsetega avgusta na naša velika platna prihaja najnovejši film Sonje Prosenc Odrešitev za začetnike. Komična drama govori o disfunkcionalnosti odnosov v na videz popolni meščanski družini. Ko vanjo vstopi neznanec Julien, s svojo prisotnostjo poruši krhko družinsko ravnovesje in razkrije razpoke v njihovi skrbno varovani fasadi: materin pretirano zaščitniški odnos do hčerke, očetov beg v sanje o družinskem potovanju v vesolje ter resnico, ki se skriva pod hčerino lasuljo. V glavnih vlogah igrajo Marko Mandić, Katarina Stegnar, njena hčerka Mila Bezjak ter kanadski igralec in glasbenik Aliocha Schneider, v vidnejših pa še Kristoffer Joner, ki je v prejšnjem celovečercu Prosenčeve Zgodovina ljubezni odigral glavno moško vlogo, Judita Franković Brdar, Jure Henigman, Ana Djurić - Konstrakta in Matija Vastl. Več o njem nam je razkril Marko Mandić, ki igra očeta Aleksandra Kralja.
Film je svetovno premiero doživel junija na festivalu Tribeca v New Yorku, 30. julija pa smo si ga predpremierno ogledali tudi na Ljubljanskem gradu. Kakšni so prvi odzivi nanj?
»Odzivi so odlični, vsaj ljudje, ki sem jih srečal, so imeli pozitivno mnenje o filmu, tudi na projekcijah je bilo čutiti, da gledalci zelo dobro spremljajo film in se nanj odzivajo.«
S Katarino Stegnar sta pred tem skupaj igrala tudi v seriji Prosenčeve Trigrad. Je to potem vodilo v film ali je bil vajin nastop v njem načrtovan že pred serijo?
»Najino sodelovanje pri filmu Odrešitev za začetnike je bilo mišljeno že prej, potem pa je vmes prišla ponudba za sodelovanje pri Trigradu, kar je bila tudi zelo kakovostna predpriprava na film. Katarina Stegnar je s Sonjo že sodelovala pri filmu Drevo, midva pa sva pri Trigradu po dolgem času, po filmu Barabe, spet igrala skupaj. Ko se pripravljaš na snemanje, imaš seveda prej obdelovanje scenarija in vaje, a šele skupaj z vso ekipo in pred kamero vidiš, kako funkcioniraš pri delu, med snemanjem oziroma znotraj te ekipe, skupine. Pri filmu je zelo pomembno tudi zaupanje. Kot igralec si namreč samo eden izmed mnogih, v bistvu si v rokah drugih. Lahko odigraš marsikaj, ampak če to potem ni dobro zmontirano in podprto s pravo glasbo, pravim zvokom v pravem trenutku, lahko stvari ne funkcionirajo. Pri tem filmu se mi zdi, da so to pod Sonjino taktirko res spretno naredili. Tudi sicer smo se kot ekipa zelo dobro ujeli. Snemali smo v Čedadu, tam živeli skupaj oziroma bili nastanjeni v istem hotelu, večino časa smo bili seveda na snemalnem mestu v naši filmski hiši. Med nami se je res ustvarila družinska povezanost, kar se mi zdi, da je tudi ključno za dober rezultat. Filmov namreč ne delamo zase, ampak za publiko, in projekti, ki sežejo do ljudi, so običajno tisti, pri katerih se ustvari ta povezanost in se imaš dobro. Kar ne pomeni, da je snemanje samo lagodno, eno samo veseljačenje, včasih je lahko tudi zelo naporno. Ampak se mi zdi, da se obrestuje to, da smo si znotraj ekipe zaupali in drug drugega spodbujali, da damo največ od sebe.«
Kako pa je bilo delati z Milo Bezjek in Aliocho Schneiderjem?
»Aliocha je, poleg tega, da je zelo nadarjen igralec, tudi izjemen glasbenik in moram reči, da me je neznansko veselilo, da smo ga imeli v naši ekipi. Je zelo senzibilen, duhovit in delaven človek. Ker smo snemali v Čedadu, se je učil celo italijanščino, da je lahko komuniciral z ljudmi. Mila pa se je izkazala za naraven talent. Vedno, kadar igraš z mlajšo osebo, z nekom, ki za seboj nima neke kilometrine in rutine, je to obenem tudi preverjanje naše pravilne odzivnosti, prave spontanosti oziroma naravnosti, ki je potrebna za film.«
Mila je hčerka dveh igralcev, po vaših stopinjah pa hodita tudi vaša sinova Voranc in France. Bi si želeli kdaj snemati tudi z njima? V filmu Vzornik Nejca Gazvode, v katerem je nastopil France, ste sicer sodelovali, a zgolj kot glas očeta …
»Ja, res je, tam sem se samo oglasil kot njegov oče. Z Vorancem pa se pojaviva skupaj, ampak ne v neposrednem soočenju, v nekem množičnem prizoru v filmu Klemna Dvornika Igrišča ne damo!, ki je nedavno doživel premiero v Locarnu, pri nas pa bo na ogled od 29. avgusta naprej. Se pa seveda ne bi branil skupnega igranja z njima, če bi tako naneslo. Če bosta šla po tej poti. Za zdaj sicer kažeta te ambicije.«
V filmu Odrešitev za začetnike je vaša največja ambicija iti z družino v vesolje. Ste si vi kdaj tako goreče želeli kakšno stvar?
»Ne bi rekel. Sam imam bolj praktične, konkretne in prizemljene želje. Tako da potem tudi nisem zelo žalosten, če kakšne stvari enostavno zapustim. Včasih pa nas želje usmerijo, da začnemo spoznavati ljudi, ki jih prej nismo, ali da vsebine, ki nam prej niso bile znane, začnemo raziskovati, brati o njih, gledati, se poučevati, jih konzumirati …«
Tudi verjetno prepotovati, saj zelo radi potujete …
»Res je. Na počitnicah mi zelo malo časa prija poležavanje oziroma nepremikanje. Zelo hitro me zasrbijo podplati. Kamor koli grem na novo, rad pogledam tudi, kaj je za grmom, ali pa se povzpnem na hrib, da vidim, kakšen je razgled od tam.«
Kje ste to počeli med letošnjimi počitnicami?
»Letos imam malo razcefrane počitnice, ker sem najprej sodeloval pri snemanju serije Primeri inšpektorja Vrenka v režiji Slobodana Maksimovića, zdaj pa zaključujemo snemanje mladinskega filma Elvis Škorc, genialni štor, ki ga režira Boris Jurjaševič. Ampak vmes se vseeno najde čas tudi za izlete. Zadnji je bil obisk Rige. S Pio sva bila tam en teden in sva jo s kolesom obdelala po dolgem in počez. Če se premikaš s kolesom, gre namreč hitreje z enega konca na drugega, pa lažje občutiš, kako je mesto razpredeno, ter zaideš v kakšne predele, ki niso ravno atrakcija, so pa zanimivi zaradi odmaknjenosti in nedotaknjenosti.«
Kaj zanimivega pa bomo lahko od vas videli v naslednji gledališki sezoni?
»V Mini teatru imamo konec avgusta ponovitve uprizoritve Dolgega dneva potovanje v noč Eugena O'Neilla, ki smo jo delali v Pulju v režiji Ivice Buljana. Zasedba smo kot neki spomin na slavni KPGT, torej iz Beograda Luka Grbić, iz Zagreba Alma Prica in Rok Juričić ter jaz iz Ljubljane, od vsepovsod pa je tudi preostala avtorska. Premiero smo imeli v Istrskem narodnem gledališču 14. junija, 28. avgusta pa nas čaka pri nas. Radoveden sem, kako bo stvar zaživela tu, prav veselim se drugačnega prostora in samih obnovitvenih vaj, saj je bil študij super, celoten proces pa tako čudovit, tako dobro je med nami potekala izmenjava ustvarjalnih energij, da se je zdelo potovanje ves čas absolutno prekratko. V SNG Drama Ljubljana pa me v prvi polovici sezone čaka uprizoritev Za narodov blagor v režiji Vita Tauferja. Tudi tega se zelo veselim. Zelo me zanima tudi, kako bomo napolnili prostore na novi lokaciji v Litostroju. Upam samo, da se ljudje ne bodo ustrašili nove destinacije. Nekateri obiskovalci Drame so izrazili te strahove, bilo pa je tudi ogromno tistih, ki so mi rekli, da se prav veselijo, da bodo prihajali tja, da bodo z nami tam, zato da bomo v tem času obnovili staro Dramo in bomo potem skupaj šli v osvežene prostore. Zdi se mi, kot da nam je vrojeno, da vedno malo jokamo za vsem izgubljenim, za starim prostorom, kjer se že zelo domače počutimo, kjer smo pustili neke svoje spomine, kjer vemo, kako stvari funkcionirajo. A mi smo animatorji, prostorom moramo šele vdihniti dušo.«
