Hajdi Korošec Jazbinšek: Naš kuža je še vedno živ

Foto: Urška Golob

V otroštvu je zaslovela s petjem pesmic, danes je sama mati dveh fantkov, ob tem pa tudi podjetnica in vplivnica.

09. 08. 2024., 0.00

Hajdi Korošec Jazbinšek je leta 1990 širši javnosti postala prepoznavna s pesmico Naš kuža, ki si jo prepevajo tudi današnji otroci. Dve leti kasneje je izšel njen debitantski album Hajdi, ki ga je prodala v več 60.000 izvodih, za kar je prejela diamantno ploščo. Sledilo je še nekaj albumov. Za Če pomežikneš mi, denimo, je večino skladb in besedil prispeval njen oče, ljubitelj rock glasbe in lastnik celjske glasbene založbe Coda, pri kateri je album izšel. Ko je za otroške pesmice postala prestara, se je odločila za študij in se zaposlila, a svoji prvi karieri še vedno ne more niti ji ne želi uiti.

Danes ste uspešna podjetnica in vplivnica, mnogi pa se vas še vedno spomnijo kot otroško pevko, ki je pela pesem Naš kuža. Kako se spominjate tistih časov?

»Res je še vedno neverjetno veliko ljudi, ki se spomnijo mojih pesmic, čeprav so stare že krepko več kot 30 let. Lepo je, da se pesmice še vedno poslušajo in da jih imajo tudi nove generacije rade, saj je v njih dejansko moje otroštvo. Brendi, ki je avtor večine mojih pesmic, nekaj sem jih napisala tudi sama, je ure in ure presedel z menoj in vse ga je zanimalo. Tako je spoznal, kako razmišljam, kaj se mi dogaja, in dejansko pisal pesmi o mojem življenju in razmišljanju. Tako so nastali Naš kuža, Nisem važna, Oblečem si oblekico, Petelinček in še mnoge druge, ki odražajo življenje male Hajdi. Res pa je, da so bili tisti časi precej drugačni, otroštvo, ki smo ga imeli, je bilo brez digitalnega sveta in po mojem mnenju je bilo življenje nasploh veliko lepše. Ko me ljudje srečajo, jih kar teleportira v nostalgične občutke in morda je ravno ta spomin na tiste lepe čase tisti, ki ohranja moje pesmice.«

Kaj je vam takratna prepoznavnost prinesla dobrega in kaj slabega?

»Morala sem precej hitro odrasti in v nasprotju s svojimi vrstniki že kot otrok sprejeti določene odgovornosti. Ni bilo vedno lahko, je bilo pa zagotovo poučno in za vsako izkušnjo sem izjemno hvaležna. Ravno zaradi teh izkušenj sem to, kar sem, in se dobro počutim v svoji koži. Seveda je bilo tudi ogromno čudovitih in lepih trenutkov ob vstopu v polne dvorane in med prepevanjem z vrstniki, ki so takrat znali res vsa besedila na pamet. Vsak večer sem se od 18.30 do 19. ure tudi oglašala na telefon, ker takrat družbenih omrežij ni bilo, in vsak dan sem imela zagotovo pet otrok na telefonu, ki niso mogli zaspati, ne da bi jim rekla lahko noč. Prav tako je imel poštar vsak dan torbo pisem samo zame. Še zdaj imam precej teh pisem shranjenih za spomin.«

Zakaj ste potem nehali peti?

»Hajdi je zrasla. Pri 18 letih sem enostavno želela v druge žanre, in ker založba v tem ni videla potenciala, sama pa bi bila z nadaljevanjem kariere neiskrena, sem se raje odločila za študij. Po uspešno končanem študiju sem se zaposlila na banki kot komercialistka za srednje velika in velika podjetja, kar je bila spet odlična izkušnja, sploh kasneje, ko sem se spustila na samostojno podjetniško pot.«

Leta 2003 ste sicer prišli na avdicijo druge sezone resničnostnega šova Popstars, v katerem so iskali dekliško pop skupino, a se ustvarjalcem za to niste zdeli primerni. Zakaj ne in kako ste to sprejeli?

»To je bila še ena zelo zanimiva izkušnja in veliko sem se naučila. Takrat sem že študirala in sem si rekla, preden se dokončno odločim, kaj bom v življenju, še enkrat poskusim, in če mi je namenjeno, se bo že odvrtelo v eno ali v drugo stran. Seveda sem imela neizmerno rada glasbo, tudi stil mi je bil izjemno všeč, saj naj bi šel oziroma je šel v R&B vode, prav tako sem uživala na odru. So pa takrat v komisiji pojasnili, da bi skupina izgubila smisel, ker so me bolj videli v individualni oziroma v samostojni karieri. Homogenost in enakovrednost v skupini je bila njihov cilj in so se bali, da bi bilo to težko, če bi me uvrstili zraven. Ampak vsaka stvar je za nekaj dobra in tudi za to se je izkazalo, da je bilo čisto prav, čeprav morda ne na prvo žogo. Včasih moraš počakati, da razumeš usodo.«

Kako to, da ste kasneje zapustili bančništvo in se odločili za prodajo otroške opreme?

»No, ta razlaga je precej klišejska. Zanosila sem in ko sem pred več kot desetimi leti iskala kaj lepega, butičnega za svojega dojenčka, tega v Sloveniji nisem našla. Tako se mi je utrnila ideja, da zapolnim to nišo. Moj mož mi je za rojstni dan podaril domeno hajdi.si in tako se je nova pravljica za Hajdi začela. Izjemno hvaležna sem, saj spet lahko delam to, kar me veseli. To, da sem vsak dan obkrožena s temi lepimi izdelki za bodoče generacije, mi pričara nasmeh na obraz vsako jutro, ko se peljem v službo. Zelo me veseli tudi to, da je čedalje več staršev, ki se izobrazijo na področju opreme. In jaz pravim, da je prav tako. Ko sem sama prvič postala mamica, sem namreč kupila voziček, ki ga je vozila svetovno znana oseba, in takrat sem verjela, da je to dejansko najboljši izbor zame. Pa žal ni bil. Ravno zato je pri ključnih stvareh, kot so zame voziček, lupinica in previjalna torba, treba narediti raziskavo in stvari dejansko preizkusiti. Šele nato lahko razumeš, kaj ti bo kot staršu dejansko olajšalo življenje in ga z lepim dizajnom seveda naredilo še malo lepšega.«

So ljudje še vedno presenečeni, ko vas zagledajo v trgovini, vas povežejo s pevko Našega kuža?

»Niti ne, zdi se mi, da zdaj že kar vedo, da sem tista Hajdi. Otroci mi velikokrat narišejo kakšno risbico, me pridejo pozdravit, včasih pa mi pride kdo v trgovino tudi zapet. Res imam rada otroke in to njihovo iskrenost, prisrčnost in pristnost, saj mislim, da v svetu odraslih zelo primanjkuje teh lepih lastnosti.«

Tudi vi kdaj zapojete otrokom, če si to zaželijo?

»Seveda, z veseljem zapojem in čedalje več klicev imam, da bi prišla prepevat na kak rojstni dan ali poroko; morda bom celo naredila repertoar in to dejansko začela izvajati. Trenutno pa imam za to preveč drugih obveznosti. Za mamo dveh fantkov in podjetnico ima dan res premalo ur, da bi lahko počela vse, kar me v življenju veseli.«

Zelo vas veselijo tudi potovanja. Kje vse ste že bili in kam se odpravljate naslednjič?

»Potovanja so za moje pojme najboljše izobraževanje. Ne samo v geografskem smislu, ampak tudi v spoznavanju novih kultur, kulinarike, vere, glasbe ... Poleg tega potovanja spodbujajo toleranco do drugačnih in predvsem otroci se že od malega učijo strpnosti in potrpežljivosti. Ni vedno enostavno potovati z otroki, je pa vredno, saj nas potovanja še bolj združujejo, ker si vsi skupaj res vzamemo čas zase in za učenje. Z otrokoma smo večkrat obiskali Ameriko, prav tako smo večkrat obkrožili Sredozemlje, arabski svet, kjer smo poleg priljubljenega Dubaja in Abu Dabija obiskali tudi Oman in Savdsko Arabijo. Nazadnje nas je izjemno navdušila Azija, od Malezije do Balija, Kitajske in Japonske. Slednja je na nas pustila izjemen vtis in komaj čakamo, da gremo spet tja. Kot družina obožujemo križarjenja, eno bolj zanimivih tovrstnih potovanj je bilo od New Yorka do Southamptona, kjer smo pluli po poteh Titanika in bili dejansko nad njim. Verjetno bo naslednje potovanje spet križarjenje, saj se tam najde za vsakega od nas kaj zanimivega, poleg vrhunske storitve pa se vsako jutro zbudiš v drugem kraju in tako lahko v zelo kratkem času vidiš res veliko.