Bruce Springsteen je verjetno glasbenik, ki je na odru prebil največ časa izmed vseh. Celo v konkurenci zasedb, ki igrajo na porokah. Praviloma premočen do kože. Leta 2012 so mu tik pred koncem londonskega koncerta v Hyde Parku izklopili elektriko, ker se je zaigral onkraj 23.30, dokler je v Londonu še mogoče na prostem igrati v noč. Obenem je nadvse vpliven tudi pri nas in v okolici. Slišimo ga lahko v mnogokom. Od Vlada Kreslina do Prljavega kazališta, z mnogimi vmesnimi sledilci.

Do sedaj smo že lahko izkusili, da izvajalci vsak po svoje preštevajo in seštevajo karierna leta. Gušti je nedavno 40-letnico dobil s štetjem od prvega osnovnošolskega nastopa, The Rolling Stones so leta 2022 svojo 60-letnico dobili s štetjem od prvega nastopa pod aktualnim imenom, Magnifico pa je nedavni koncert posvetil 30-letnici samostojne kariere, torej brez poprejšnjih nastopov v folklorni skupini, komercialnih ansamblih oziroma s skupino U redu. Springsteen, ki je letnik 1949 in bo, če je prvič stal na odru pri 16 letih, 60-letnico nastopanja v živo lahko proslavil prihajajoče leto, če bi štel čas od prve vaje oziroma od dne, ko je kupil prvo električno kitaro, pa bi jo lahko že letos, saj se je prvi zasedbi The Rogues pridružil okoli božiča leta 1964.

Iskali in videli novega Dylana

Po očetovi liniji je Springsteen nizozemskega, po materini pa italijanskega rodu iz New Jerseyja oziroma iz kraja Long Branch, ki je od Greenwich Villagea v New Yorku, kjer se je kot mladec kalil v tamkajšnjih klubih, oddaljen slabih 50 kilometrov. Druga kalilnica za »najljubšega sina rock'n'rolla«, kot so ga nekateri tudi poimenovali, so bila prizorišča vzdolž obale New Jerseyja, še posebej Asbury Park, od Springsteenovega domačega kraja vsega deset kilometrov oddaljena od obmorskega letovišča, znamenitega po plažah in zabaviščnih parkih, z velikimi vrtiljaki in drugo ponudbo. In ob slednjem podatku se sugestivno lahko ponudi vtis, kot da zabaviščna »cingl-cangl« nota malodane kompletne Springsteenove glasbe temelji v izročilu, ki je nastalo v časih, ko so v lunaparkih igrali še organisti, če ne zgolj avtomatske orgle.

A njegovi prvi dve samostojni plošči Greetings from Asbury Park, N. J. in The Wild, the Innocent & the E Street Shuffle, obe iz leta 1973, ko je štel 24 let, nista ponudili uspešnice. Boljši sprejem sta doživeli pri kritikih. Nenazadnje je zanj zastavil ime John H. Hammond, potomec bogataške družine Vanderbilt, glasbeni producent, ki je veljal za intelektualno eno najvplivnejših oseb newyorške in ameriške rock scene, saj je bil neposredno udeležen tudi pri začetku kariere Boba Dylana.

Kritiki so v Springsteenu iskali in videli novega Dylana, kot je ugotovil eden, pa je dolžina besedil mladega upa že na prvi plošči presegala skupno dolžino, ki jo pop izvajalci sicer dosežejo v celotni karieri. Pisal je zgodbe o malih ljudeh, propadlih bejzbolskih talentih, prezgodaj poročenih, dirkah z avtomobili, o dnevu neodvisnosti, vietnamskih rekrutirancih iz malih mest, o delavskih usodah, ki jih je ponujal tako imenovani Rust Belt ali pas rje, območje na severovzhodu ZDA, ki je bilo do 50. let prejšnjega stoletja središče težke industrije (predvsem jeklarn), po deindustrializaciji pa so ga doleteli odpuščanja in stagnacija. Heartland rock se je poimenoval žanr, katerega pionir je bil Springsteen, zraven pa se prištevata še Tom Petty in John Cougar Mellencamp. In ja, Mellencampove skladbe kot Jack & Diane in Hurt so Good bi bile zlahka Springsteenove.

Glasba kot služba

Plošča, s katero se je prebil, in istoimenska skladba, s katero je končno dobil uspešnico, je bila Born To Run iz leta 1975, na kateri je kot producent prvič sodeloval Jon Landau, ki je pred tem produciral protopunk zasedbo MC5, predvsem pa je bil glasbeni novinar, ki je po obisku enega od Springsteenovih koncertov leta 1974 zapisal: »Videl sem prihodnost rock'n'rolla in ime ji je Bruce Springsteen.« V primerjavi s prejšnjimi ploščami Born To Run zveni mogočnejše oziroma izrazito na sledi izročila zvočnega zidu, kot ga je zastavil Phil Spector, to se pravi, da se je posnelo veliko število inštrumentov in zvokov. Na 16 kanalih je bilo v eni skladbi na primer zmiksanih tudi 72 zvočnih zapisov raznih inštrumentov.

Obenem mu vnovič ni umanjkala medijska naklonjenost. Leta 1975 je kot prvi izšel simultano tako na naslovnici revije Newsweek kot revije Time in nekateri so mu očitali forsirano modnost oziroma da je produkt založbe ali pač Landaua. Obenem je pridružitev Landaua ekipi izzvala spor s prvim producentom Mikom Applom. Springsteen se je z njim zapletel v sodni spor, zaradi katerega ni mogel snemati, ampak je lahko zgolj muziciral v živo. Do leta 1977 je bil zato ves čas na turneji, na kateri je med drugim prvič obiskal Evropo. Šele po končanju sodnega spora z Applom je sledilo stopnjevanje štirih plošč, in sicer Darkness on The Edge of Town leta 1978, River leta 1980, Nebraska leta 1982 in Born In The USA leta 1984, po kateri je s pomočjo MTV postal globalen in stadionski.

Springsteen spada med stare rockerje, ki so preživeli punk in novi val. Vrednost je med novim naraščajem v osemdesetih ohranil s sodelovanjem s Patti Smith, ki ji je dal njen največji hit, torej skladbo Because The Night, in pa ploščo Nebraska iz leta 1982, ki jo je po DIY-principu zgolj ob spremljavi akustične kitare posnel doma na štirikanalni kasetofon in je za marsikoga njegov najboljši izdelek. V seriji Sopranovi, v kateri je igral tudi njegov kitarist Steven Van Zandt, so na primer uporabili Mr. State Trooper z Nebraske, na kateri pa so obenem zametki plošče Born In The USA, s katero je njegova kariera postala svetovno sledljiva. Springsteen se je ustoličil kot glasnik propadlih ameriških sanj oziroma izginjajočega ameriškega delavskega razreda, čeravno sam nima enega dne delovne dobe. Se je pa glasbe loteval kot »šihta«, na katerega mu je še vedno nadvse ljubo hoditi.