Balladero je umetniško ime Dominika Bagole, klavirskega kantavtorja in pevca, ki izvira z Goričkega v Prekmurju in z unikatnim avtorskim stilom že več kot desetletje uspešno združuje klavirski pop, udarne rokovske rife in prefinjene klavirske balade. Za njim so trije albumi: Club Deuce, Perfect you in Neon srce, obenem pa počasi že napoveduje novega. Kakšen bo, je namignil s pesmijo Kantina, s katero se je na povabilo MMS predstavil na tem največjem obalnem festivalu, na katerem je za lanske uspehe prejel tudi nagrado bodočnost.
Na MMS ste se predstavili s skladbo Kantina, ki vam je zelo blizu po temi, saj ste v kantini pravzaprav odraščali. Kakšni so vaši spomini na to obdobje?
Naša prva gostilna je bila Lovski dom na hribčku v slikovitem cankovskem gozdu, ki so jo imeli starši v najemu, pred 27 leti pa smo odprli svojo še vedno delujočo družinsko gostilno Ajda. Iz mojega otroštva mi je najbolj v spominu ostalo to, da so se ljudje takrat precej več družili in zabavali, tudi zato, ker še ni bilo družbenih omrežij, ampak si moral to dejansko početi v živo.
Verjetno ste zaradi gostilne slišali tudi dosti več glasbe, kot bi je sicer?
Res je. Moj oče je bil velik kozmopolit. Svoj čas je imel na Bledu tudi diskoteko, iz katere je potem v gostilno preselil opremo in ustvaril glasbeno sobo z ogromnimi zvočniki in gramofonom ter zelo veliko zbirko plošč, tako da smo se otroci tudi tam družili s sovrstniki. Ves čas je bilo pestro. Bile so veselice, pa nastopi glasbenih skupin in pevcev. Tudi veliko radijskih postaj smo poslušali tam in se družili ob prenosih športnih tekem – najbolj se spomnim smučanja, ko smo družno in glasno navijali za naše legende. Ta druženja so nas nekako povezovala. Najbolj od vsega pa mislim, da mi je gostilna dala občutek ljudskosti oziroma bližine z ljudmi ter odprtost. Po naravi sem namreč bolj introvertiran, a v gostilni nisem imel izbire. Že kot otrok sem bil za šankom. Oče nas je naučil točiti vino na tiste stare vžigalice, ki so bile merica za natanko deciliter. Gostilna mi je dala tudi veliko drugih socialnih veščin in izvrstno pripravo za nastopanje na odru. Vsi trije Bagolovi otroci imamo na neki način svojo gostilno: sestra Urška jo dejansko vodi, brat Aljoša, ki predava in piše knjige, in jaz, ki nastopam kot glasbenik, pa imava »potujoči gostilni«. Koncept je zelo podoben: vedno pridejo gostje, ki jim moraš postreči z nečim kakovostnim, in če si to dobro naredil, se vračajo, po možnosti več generacij. Kot je rekel oče, je uspeh, če gosta zadržiš od rojstva do sedmine. Mogoče sem tudi zato kot avtor in glasbenik tekač na dolge proge in ne verjamem zares v instant uspeh.
V Ajdi ste jim že pred leti postregli tudi z glasbenimi poslasticami, med drugim tudi s svojim prvim nastopom kot Balladero. Ste imeli veliko treme?
Pravijo, da je pred domačim občinstvom najtežje nastopati, prvi nastopi pa so nasploh malo »živčni«, a nekje je treba začeti. To sem sicer imel že od prejšnjih bendov, a na moj prvi samostojni avtorski nastop pred 15 leti so, sicer ne vem, iz katerega razloga – ali jih je oče povabil ali je bilo kaj drugega –, med drugim prišli tudi Vlado Kreslin, Feri Lainšček in pesnik Milan Vincetič. Ob tremi mi je to seveda dalo predvsem veliko spodbude. Od tistega večera v gostilni je preteklo veliko časa, zato sem predvsem vesel, da sem vztrajal. Zdaj, po 15 letih se je vse lepo prepletlo: na letošnji državni proslavi ob priključitvi Prekmurja matični domovini sem namreč v duetu z odlično Sašo Brezovšek izvajal Vladovo Tam v meglicah nad mursko vodo. In imel sem še več treme, ampak nastop je uspel in sem užival. To, da uživaš v tem, je tako kot pri gostinstvu ključno, če želiš, da je nekaj dobro.
Tudi to pesem ste izvedli ob spremljavi klavirja. Kje se je rodila vaša ljubezen do tega inštrumenta?
Pravzaprav sem se navdušil nad cerkvenimi orglami, ker so nas, predvsem mene, pazili stari starši, ki so bili pevci v cerkvi, jaz pa sem sedel pri organistu in pritiskal na tipke, po navadi napačne. Kmalu sem šel tudi v glasbeno šolo, kjer pa so imeli samo klavir, zato sem si ga izbral, in tako se je začela moja glasbena pot. Zdaj brez klavirja ne bi mogel shajati, je pa res, da občasno stopim pred mikrofon tudi stoje. Klavir je pač orkester v malem in ko ustvarjaš ali igraš, ti daje neskončne možnosti izražanja, zato ga naravnost obožujem.
Kasneje sta nekaj časa muzicirala tudi z bratom Aljošo …
Ja, to je bilo že pred kar nekaj časa, skupaj sva bila v prvih bendih. Po naravi sem tak, da vedno pazim na to, da kdo ni izpuščen ali pa se ne počuti preveč odrinjenega. Ker smo bili trije, se je mi zdelo malo sebično, da bi samo jaz hodil v glasbeno šolo, zato sem jo potem predlagal tudi Aljoši, kasneje pa je prišla še Urška, ampak mislim, da sem poklicanost h glasbi bolj ali manj čutil predvsem jaz. Sva se pa z Aljošo zaradi klavirja še bolj povezala, saj sva ga igrala tudi štiriročno, kar nama je pomagalo kasneje pri igranju v bendih in pri bratskemu odnosu nasploh. Verjetno tudi danes zaradi te izkušnje lažje sodelujeva. Zato sem zelo hvaležen glasbi, saj je ta ob gostilni ves čas povezovala vso našo družino.
Gostilna pa vaju z Aljošo ni zanimala?
Midva sva malo ušla očetu. On je imel vedno velike načrte za gostilno, ki je že tako velika, obenem pa imajo še sobe. Običajno smo imeli družinske sestanke ob nedeljskih kosilih in na enem od njih (to je bilo, še preden smo bili polnoletni) je oče razgrnil načrte za veliko halo, v kateri bi imel poroke. Z Urško sva začela pogledovati proti starejšemu Aljoši, kaj bo rekel. To je bilo še obdobje resnične starševske avtoritete, ne novodobnega starševstva, in kar je oče rekel, tako je po navadi bilo. A se je začuda Aljoša takrat na vse kriplje uprl in se potem to k sreči ni uresničilo. Obstoječa gostilna pa ni dovolj velika, da bi lahko vsi trije delali v njej. Midva z Aljošo sva začela službi že med študijem v Ljubljani, Urška pa je bila konkretno vpeta v razvoj gostilne, obenem pa je po očetovi smrti skupaj z mamo prevzela posel in odlično nadaljuje družinsko tradicijo. Zdi se mi, da ima od vseh nas treh tudi največ občutka za kulinariko, kar je za razvoj gostilne ključno. Še zmeraj pa je ta gostinski gen v vseh nas, tako da tudi midva rada še kaj priskočiva okoli miz. Za videospot za pesem Kantina, ki smo jo posneli v naši gostilni Ajda in v vaško-gasilskem domu, kjer smo imeli prve nastope, sem si tudi zaradi tega izbral vlogo šefa gostilne, s čimer sem se poklonil očetu in njegovi izjemni, več kot 50-letni gostinski karieri.
Vaš brat Aljoša je pred leti zaradi kariere izgorel. Na kakšne načine vi pazite, da se vam to ne bi zgodilo? Morda k temu pripomore tudi glasba?
Nekoč sem bral raziskavo, po kateri kantavtorji oziroma samostojni umetniki umirajo mlajši kot tisti, ki so del skupin. Take stvari so sicer zelo relativne in jih jemljem z veliko distance, je pa res, da je glasba lahko zelo zahtevna ljubica. Po drugi strani pa lahko preko glasbe zelo dobro kanaliziraš stres in vse druge negativne stvari. Meni je glasba vedno pomenila zatočišče. Pri večjih festivalih, kot je MMS ali omenjena državna proslava, pa je tudi precej pritiska, saj si želiš, da bi bilo vse izvedeno tako, kot mora biti. Zato prakticiram določene tehnike sproščanja, ki zelo pomagajo pri tem, da se tudi mentalno dobro pripraviš na nastop. Aljoša nas je precej razsvetlil s svojo izkušnjo, iz katere se poskušam tudi sam kaj naučiti. Mene je sicer vedno malo reševalo to, da sem sicer v glasbi res velik perfekcionist in si tudi dostikrat kaj ženem k srcu, nasploh v življenju pa znam tudi zelo spustiti in se prepustiti, zato sem redko v previsokih »obratih«.
Koliko pa vam pri tem pomaga maček Popi?
Dobro, da ste me spomnili tudi na to zelo naravno obliko sproščanja, ki se ji reče skrbeti za mačka. Popija sva z Eriko dobila v času korone od dobre prijateljice in tudi odlične glasbene kolegice Jadranke Juras. Pravijo, da znajo mačke kdaj tudi rešiti kakšno življenje. Popi mi je precej spremenil pogled na svet. Mačke so res pravi zen mojstri in učitelji življenja. Tudi v smislu tega, kako hraniti svojo energijo. Je čas za počitek in čas za akcijo. A vedno vse v pravem razmerju, da se lahko potem za tistim, kar ti je zares pomembno, poženeš v pravem trenutku in s polno močjo.
S skladbo Kantina ste zajadrali v malo bolj akustične vode. Jim boste ostali zvesti?
Ta zasedba se je spletla okoli specialnega koncerta, ki se je zgodil aprila v Jazz klubu 300. Ker je bil to že moj peti zapovrstni koncert v Ljubljani, je bilo treba malo osvežiti »meni«, zato sem osvežil zasedbo in povabil kitarskega virtuoza Petra Deklevo kot gosta, in smo vse skupaj zastavili malo bolj akustično. Ker je tisto tako dobro uspelo, sem se odločil nadaljevati s skupino, ki sem jo poimenoval Specialisti in jo poleg Petra sestavljajo še Goran Sarjaš na bas kitari, Amadej Herzog na klasični harmoniki in Pavel Čebašek na bobnih. Koncerti, ki smo jih imeli doslej, kažejo na to, da je bila izbira prava, saj so odzivi odlični. Tudi Kantino smo za festival MMS posneli skupaj in kmalu bomo šli spet v studio. Vmes se je namreč rodilo že kar nekaj novih skladb.
