Keoghan je skupaj s svojim bratom večino otroštva preživel v rejništvu. Njuna mati, ki se je borila z odvisnostjo od drog, zanju ni zmogla skrbeti. »O tem iskreno govorim, ker želim, da se mlajši otroci zavedajo, da lahko ne glede na to, od kod prihajajo, dosežejo vse, o čemer sanjajo,« je povedal. »Mama preprosto ni bila sposobna skrbeti za naju. Oče ni bil prisoten, zato je bila edina rešitev rejništvo. Te stvari me še vedno preganjajo. Ne pozabiš zlahka, kako si nekoč na stopnicah pri socialni delavki čakal na novo družino, ki bo prišla in se igrala s tabo. Nenehno se sprašuješ, zakaj ravno ti.«

Odvisnost od heroina ni ujela samo njegove mame, pač pa tudi očeta in strica. Keoghan je med petim in devetim letom starosti živel v štirinajstih različnih rejniških družinah, med drugim tudi pri svoji babici. Takšno odraščanje te boleče zaznamuje, je povedal. »Ko mi je kdo rekel, da me ima rad, mu nisem verjel. Vedno sem si mislil: 'Ne, to ni res.'«

Keoghan se spominja, kako je slišal svojo mamo, ki je kričala pred vrati, ko je živel pri babici. »Hotela je priti do denarja. To je bil eden zadnjih trenutkov, ko sem slišal njen glas, in ta spomin me preganja še danes.« Kljub temu danes eden najuspešnejših igralcev svoje generacije ne želi, da bi se zaradi svoje zgodbe ljudem smilil. Želi si, da bi njegovo življenje navdihnilo otroke, ki prihajajo iz podobnih okoliščin.