Ana Lazovski je mlada uspešna klobučarka, ki živi med Londonom, kjer se je učila obrti, in Ljubljano. Njenih 65 pokrival si lahko do 22. septembra ogledate v peterokotnem stolpu na ljubljanskem gradu. Ana Lazovski je sodelovala na številnih razstavah tako doma kot v tujini, bodo pa naglavne umetnine z ljubljanskega gradu po končani razstavi svojo pot nadaljevale po Evropi.
Lahko bralcem, ki še niso bili na vaši razstavi, na kratko poveste, kaj vse zajema ta dogodek?
Razstava zajema pregled mojega dvanajstletnega dela. Pregledno razstavo smo postavili tudi z namenom, da predstavimo in pomagamo ohranjati kulturno dediščino, ki je pri nas zelo pomembna, in rokodelstvo. Govorimo o starih generacijah, ki se na žalost poslavljajo, pa to ni samo klobučarstvo, tudi krojačev in čevljarjev je samo še nekaj.
Kje pa ste se vi učili obrti?
Morala sem v Anglijo, saj tu nisem bila pravega spola. V Angliji zelo radi delijo svoje znanje, zavedajo se, kako pomembno se je povezovati, pa tudi tega, da nikoli nihče ne more narediti enako kot ti. V Angliji je klobuk pomemben modni dodatek in tudi neke vrste način izražanja sebe oziroma svojega modnega stila. Klobuki namreč že davno nimajo več samo funkcije zaščite pred vremenom. Mene je ta londonski pisani svet izražanja brez obremenitev, koliko kilogramov imaš ali česa drugega, ampak ti je pri tem pomembno samo to, da se oblečeš tako, kot se dejansko počutiš, povsem zadel in zdaj ta virus sejem naprej.
Pa se je prijel tudi že pri nas?
Seveda. Predvsem se to pokaže, kadar pokrivala naredijo znamke visoke mode, nato pa jih druge skopirajo v bolj cenenih materialih, tako da so povsod vidni. Meni se je to zgodilo pri mrežicah. Klobuke z njimi sem naredila že pred časom in zdaj so se nenadoma vsi pokupili. Sama vse delam ročno in vsak kos je unikaten, saj smo tudi mi vsak svoja osebnost. Temu bom ostala zvesta. Je pa s tem veliko dela in je potrebnega ogromno znanja o materialih – vse kupujem v Londonu, saj jih je pri nas še vedno težko dobiti – in o tem, kako moraš to sestaviti, da bo stalo. Zelo lepo mi je bilo na odprtju razstave, ko so ljudje, ker je bilo napisano, da morajo imeti klobuk, prišli s toliko mojimi starimi klobuki, da sem na nekatere že čisto pozabila. Toplo mi je bilo pri srcu, ko sem videla, da moja pokrivala še vedno živijo. Ob tem sem se tudi spraševala, koliko te znanje lahko na neki način ovira oziroma koliko več komplikacij si zdaj naredim, kot sem si jih takrat, ko sem se neobremenjeno samo usedla in šivala. Ampak seveda dolgoročno to ne drži vode, ker zdaj razmišljam tudi o tem, da bo to večno in da ne bo razpadlo po tretjem nošenju, navsezadnje sem velika zagovornica trajnosti.
Kdo pa so običajno vaše stranke?
Pogosto so svatinje, ki se oblačijo za poroko. Običajno pridejo in mi rečejo, da imajo obleko, v kateri se zelo dobro počutijo, in bi rade imele še nekaj, kar bi povezalo vse skupaj. Si pa ne želijo vlagati v čevlje, ki se jih tako in tako ne vidi, ko sedijo za mizo. Včasih je katera videla moj klobuk in ji je bil všeč, pa ga potem prilagodimo zanjo v drugi barvi, velikosti in obliki njene glave. Veliko povpraševanja je tudi po obročih za vsak dan.
Kaj pa naši moški? Se vam zdi, da bi lahko tudi oni pokazali več poguma glede klobukov?
Da, zadnjič sem šla v Videm h kolegu. Bila je sobota okoli desetih zjutraj in sem bila neskončno presenečena, koliko moških je bilo s klobuki. Zdelo se mi je, kot da sem padla v neki film. Tudi Ljubljana je pred leti imela nedeljske parade. Za to, kako so se stari Ljubljančani oblačili, priporočam ogled razstave Od korzeta do žaketa v Mestnem muzeju. Povezava med Trstom in Dunajem je ogromno prinesla, saj so ljudje videli, kako se oblačijo Tržačani in Dunajčani, in so potem to tudi sami skušali vpeljati v svojo nošnjo. Mislim, da je pri nas bolj problem v tem, da si ljudje mislijo, da se s tem, ko si dajo klobuk na glavo, izpostavljajo, ampak ni ravno tako, mogoče se samo malo bolj personalizirajo oziroma malo bolj povedo, kakšen slog imajo. Zdi se mi, da so se v zadnjih nekaj desetletjih ljudje strašno zapustili. Vsem je bistveno, da jim je udobno, s tem pa nimajo več toliko osebnosti. Sama moških pri 30, 40 letih v preozkih elastičnih džins hlačah ne morem več gledati. Mislim, kam je to šlo, lepo prosim. Seveda simpatiziram s trendi, ampak tudi zato imajo morda krojači manj dela.
Ste kdaj naredili klobuk tudi za kakšno kraljevo glavo?
Sem, ampak o tem ne smem govoriti. Lahko pa povem, da so bila moja pokrivala tudi letos na Royal Ascotu, ki je vsakoletna najpomembnejša prireditev za klobuke.
Na kakšen način poteka to sodelovanje?
Stilisti me kontaktirajo. In potem se dela na opravo. Tam so zahteve zelo natančne. Povedo ti, koliko je lahko pokrivalo največ dolgo, ali želijo, da bo stalo postrani ali na vrhu glave, ali bo šlo za klobuk ali za kaj drugega, in potem moram pripraviti različne variante, da ugodim njihovim zahtevam.
Česa pa si vi želite v prihodnosti?
Moja želja je, da bi združila slovenske klobučarje, saj se mi zdi povsem nezaslišano, da recimo blagovnica, kot je Maxi, nima stojala s slovenskimi klobuki, ampak s papirnatimi kitajskimi, in to ne za malo denarja. To se ne bi smelo dogajati. Rada bi tudi, da bi 15. maja, na datum odprtja moje razstave na ljubljanskem gradu, tam imeli vsako leto klobučarski dan, da bi ljudje prišli s klobuki. V Angliji je tak dan 28. marca, reče pa se mu Wear a Hat Day. Angleški klobučarji so se povezali z Brain Tumor Research. Vsako leto pride na trg značka z dizajnom klobuka enega od klobučarjev in se potem te prodajajo po 10, 12 funtov, denar od tega pa gre za omenjeno organizacijo.
