Težko bi našli Slovenca, ki ne pozna Alfija Nipiča, glasbene legende, ki prepeva že 63 let in, kot smo že spomnili, obeležuje 80. rojstni dan.
Veseli Štajerec, kot se ga je prijel vzdevek, je v karieri posnel več kot tisoč dvesto skladb, junija letos pa je v nekdanji osnovni šoli v Jarenini, v kraju, kjer živi že skoraj pol stoletja, dobil tudi svoj muzej. V muzeju obiskovalci dobijo vpogled v del življenjske zgodbe glasbenika, ki je s svojo glasbo zaznamoval življenja številnih generacij doma in po svetu.
Alfi Nipič, ki je sicer tudi častni občan Občine Pesnice, je na poletni otvoritvi muzeja predstavil tudi svojo biografijo Ostal bom muzikant. V njej v besedi in sliki opisuje svojo 63-letno pevsko in glasbeno kariero. V knjigi, ki jo je mogoče kupiti v muzeju, je med drugim kar 350 fotografij.
Lepa, a tudi naporna leta
Kot vselej hvaležen sogovornik je bil večkratni gost pogovorov za Nedeljski dnevnik. Duhovit, neposreden, iskren, preudaren, zanimiv in zabaven je bil tudi, ko smo se pred otvoritvijo muzeja v Jarenini, kjer živi že skoraj petdeset let, nazadnje pogovarjali z njim. Ošvrknil je ustvarjalno bogata desetletja glasbenega ustvarjanja, ki so bila lepa, a tudi naporna.
»V več kot 60 letih sem spoznal vse svetle in tudi mračne strani poklicnega glasbenega življenja. V mladih letih so na mojo glasbeno kariero najbolj vplivali mladinski plesi, na katerih sem se kalil kot pevec. Oboževal sem Cliffa Richarda in Adriana Celentana, in če se je le dalo, sem izkoristil vsako priložnost, da sem lahko pred poslušalci tudi zapel. Že od samega začetka sem si prizadeval biti kar najbolj vsestranski pevec. Če so pri vojakih potrebovali pevca, so po navadi rekli, naj poiščejo 'onog Slovenca, što peva bosanske', ker sem znal peti tudi njihove narodne. Ukvarjanje z glasbo in od tega živeti v tako majhni deželi, kot je Slovenija, pa ni bilo enostavno. Konec leta 1962 so me tako kot receptorje, natakarje in kuharje na delovno mesto pevca redno zaposlili v koprskem hotelu Triglav. Nato sem se 12 let preživljal tako, da sem vsak dan nastopal po slovenskih kavarnah. Ko mi je potekla pogodba, sem bil spet na začetku – na cesti. Na radiu sem prvič zapel v oddaji Sončna ura in zmagal s skladbo Let's Twist Again. Ena od pomembnih prelomnic na moji glasbeni poti je bila prepevanje z ansamblom Slavija 5«.
Leta 1970 se je s skladbo Bertija Rodoška Štajer'c začel Nipičev niz zmag in uspehov na festivalih Vesela jesen, s Privškovo melodijo Dajte mi dan pa je prvič sodeloval na festivalu Slovenska popevka.
V pogovoru se je spomnil tudi težkega pevskega prehoda iz zabavne glasbe v narodnozabavno in poudarja, da je imel največ zaslug za to, da mu je uspelo, Vilko Ovsenik, pa tudi, da je prvič sodeloval s tako profesionalno skupino.
Še zanimivost: ne nosi verižice ali drugega nakita, njegov talisman so klovni. Njegovo pestro in bogato zbirko sestavljajo primerki z vseh koncev sveta. »Tudi glasbeniki smo neke vrste klovni, ki razveseljujemo in zabavamo občinstvo,« se je slikovito izrazil v pogovoru za Nedeljski dnevnik.
