Glasbena legenda Alfi Nipič prepeva že 63 let, 17. septembra bo obhajal 80. rojstni dan. Veseli Štajerec, kot se ga je prijel vzdevek, je vselej izjemno hvaležen sogovornik. Duhovit, neposreden, iskren, preudaren, zanimiv in zabaven: »Lepo je bilo, a tudi naporno. V več kot 60 letih sem spoznal vse svetle in tudi mračne strani poklicnega glasbenega življenja. V mladih letih so na mojo glasbeno kariero najbolj vplivali mladinski plesi, na katerih sem se kalil kot pevec. Oboževal sem Cliffa Richarda in Adriana Celentana, in če se je le dalo, sem izkoristil vsako priložnost, da sem lahko pred poslušalci tudi zapel. Že od samega začetka sem si prizadeval biti kar najbolj vsestranski pevec. Če so pri vojakih potrebovali pevca, so po navadi rekli, naj poiščejo 'onog Slovenca, što peva bosanske', ker sem znal peti tudi njihove narodne. Ukvarjanje z glasbo in od tega živeti v tako majhni deželi, kot je Slovenija, pa ni bilo enostavno. Konec leta 1962 so me tako kot receptorje, natakarje in kuharje na delovno mesto pevca redno zaposlili v koprskem hotelu Triglav. Nato sem se 12 let preživljal tako, da sem vsak dan nastopal po slovenskih kavarnah. Ko mi je potekla pogodba, sem bil spet na začetku – na cesti. Na radiu sem prvič zapel v oddaji Sončna ura in zmagal s skladbo Let's Twist Again. Ena od pomembnih prelomnic na moji glasbeni poti je bila prepevanje z ansamblom Slavija 5,« nam je na hitro postregel s svojo prazgodovino.
Ko pride Slavko Avsenik ...
Leta 1970 se je s skladbo Bertija Rodoška Štajer'c začel Nipičev niz zmag in uspehov na festivalih Vesela jesen, s Privškovo melodijo Dajte mi dan pa je prvič sodeloval na festivalu Slovenska popevka.
Lepe spomine ima tudi na prepevanje v zagrebški skupini Clan, ki je bila sestavljena po vzoru Blood, Sweat & Tears oziroma Chicaga. Nato pa se je razgovoril o presenetljivem povabilu Avsenikov: »Ko sem v Kazinski dvorani vadil za Slovensko popevko, me je ogovoril Jože Kušar, tedanji direktor Radia Maribor: 'Gospod Nipič, rad bi vam predstavil svaka. Ali lahko, prosim, stopite za trenutek iz dvorane?« Zunaj ga je čakal Slavko Avsenik. »Vprašal me je, ali sem pripravljen za nekaj čas pomagati ansamblu, ker se Franc Koren odpravlja v pokoj. Vabilo me je pošteno osupnilo. Toliko, da ga nisem vprašal, ali misli resno. Čeprav sem bil tik pred poroko, bodoča žena je bila noseča, sem privolil v nekajmesečno sodelovanje, največ leto dni, vse skupaj pa je potem trajalo 18 let, vse do leta 1990, ko je ansambel prenehal delovati.«
Alfi je Slavku povedal, da narodnozabavne muzike ne pozna dobro, Slavko pa mu je pojasnil, da sta se z Vilkom zanj odločila zaradi barve glasu in sposobnosti hitrih prehodov med posameznimi tercami, kar ni preprosto, in da naj glede šolanja, dodelave pevske tehnike in obvladovanja odra ne skrbi, saj ga bo vsega potrebnega naučil Vilko.
V istem času je prišlo tudi do izbire druge pevke za Avsenikov tercet Jožice Svete. »Slavko in Vilko sta poleg mene v tercet z Emo Prodnik najprej povabila Neco Falk, s katero sem veliko prepeval na popevkarskih festivalih. Vilko pa se je, kot je pozneje pojasnil, zaradi barve glasu odločil za Jožico Svete.« Na vprašanje, zakaj je sprejel povabilo Avsenikov, je odgovoril. »Z ansamblom nisem podpisal nobene pogodbe, dogovorili smo se le ustno. Nekega dne pa naju je z Jožico Svete na frankfurtskem letališču pričakal tehnični direktor največje evropske založbe Telefunken, pri kateri so Avseniki snemali in izdajali plošče za nemško govoreči trg. Dal nama je uro časa za natančen pregled in podpis pogodbe z dveletnim odpovednim rokom. Povedal je, da je glasbena založba v tem času, odkar sodelujeva z ansamblom, vložila precej denarja v snemanja, fotografiranja, plakate, razglednice in drugo propagandno gradivo ...«
Pri Avsenikih ni bilo bolniške
Alfi se spominja težkega pevskega prehoda iz zabavne glasbe v narodnozabavno in poudarja, da je imel največ zaslug za to, da mu je uspelo, Vilko Ovsenik, pa tudi, da je prvič sodeloval s tako profesionalno skupino. »Prav vse je bilo načrtovano do najmanjše podrobnosti. Brata Avsenik in naš menedžer niso ničesar prepustili naključju. Kar smo se dogovorili, je držalo kot pribito. Skratka, za nas je bilo lepo poskrbljeno. Urnik je bil narejen tako, da smo natančno vedeli, kje bomo ob tistem času nastopali prihodnje leto. Bolj zoprno je bilo, ko sem pred koncertom zbolel. Imel sem temperaturo in bolečine, ki pa sem jih lajšal s protibolečinskimi tabletami, saj pri Avsenikih ni bilo bolniške. Nič kaj prijetne niso bile vsakodnevne selitve iz hotela v hotel, niti več sto kilometrov dolge vožnje z avtomobilom od kraja do kraja nastopa. Lahko rečem, da so nas bolj ubijali kilometri kot pa ure, ki smo jih preživeli na odru.« Po desetih letih je sklenil, da se bo od Avsenikov predvsem zaradi svoje družine poslovil, a ga je predstavnik Telefunkna postavil na realna tla. Natančno mu je pojasnil pogodbene obveznosti in kazni v primeru predčasnega razdrtja pogodbe.
Direktor tozda pevci, kot je Alfija poimenoval Slavko Avsenik, je s skupino dvakrat nastopal na turnejah po ZDA in Kanadi. Navdušeni menedžerji so člane zasedbe, ki je bila drugačna od vseh drugih, prepričevali, naj se za stalno preselijo v ZDA. Obljubljali so jim slavo in uspeh, kot so jo dosegli Beatli.
»Za ameriški trg bi morali v angleškem jeziku posneti uspešno ploščo, skupina strokovnjakov pa bi z marketinško strategijo in učinkovito promocijo poskrbela, da bi bi dosegli svetovno slavo. Načrtovali so celo prodor na Japonsko. Čeprav smo pevci že prej posneli ploščo v angleščini, se tega megalomanskega projekta nismo lotili. Težavi sta bili dve. Če bi hoteli v ZDA uspeti, bi se morali tja preseliti, tega pa si nihče od nas ni želel, saj smo doma imeli družine, za nameček pa so nas v Evropi zavezovale koncertne pogodbe, sklenjene za deset let naprej.«
V Jarenini bo konec junija dobil muzej
Legendarni Mariborčan je z daleč najuspešnejšo slovensko glasbeno zasedbo vseh žanrov in časov posnel 250 pesmi ter prejel petnajst zlatih in eno platinasto ploščo. Razkril je, da ne nosi verižice ali drugega nakita. Njegov talisman so klovni. Njegovo pestro in bogato zbirko sestavljajo primerki z vseh koncev sveta. »Tudi glasbeniki smo neke vrste klovni, ki razveseljujemo in zabavamo občinstvo,« se je slikovito izrazil v pogovoru za Nedeljski dnevnik. Nipič, ki je v karieri posnel več kot tisoč dvesto skladb, bo 29. junija v nekdanji osnovni šoli v Jarenini, v kraju, kjer živi že skoraj pol stoletja, dobil svoj muzej. Kot zanimivost povejmo, da so prav tam leta 1986 po drami Toneta Partljiča posneli nekatere kadre kultnega filma Moja ata, socialistični kulak. Na ogled bodo nagrade, odlikovanja, dokumenti, listine in spominki, zlate plošče, fotografije s tujimi in domačih zvezdniki … Ob tej priložnosti bo izšla avtobiografska knjiga Ostal bom muzikant, v kateri bo poleg besedila tudi 350 fotografij.
