Vidim, da novinarji, še bolj pa novinarke, v komentarjih srčno radi opisujejo svoje hišne ljubljenčke. Mi boste v teh pasjih dneh zamerili, če še sam kaj porečem na to temo?

Torej, zdaj smo pri mačkah.

Z njimi res nisem imel veliko opravka, kar se mi vidi že na prvi pogled. Naša pritepenka me ima za nekakšnega bedanca, čeprav ji vsak dan prinašam hrano. Tako pač je.

V prvem razredu osnovne šole pa sem si, če boste verjeli, tudi sam omislil majhno mucko. Dala mi jo je soseda, ker je rekla, da imajo mačk že polno hišo.

Mama je zavila z očmi, in ko sem obljubil, da bom za mačjega dojenčka sam skrbel, je le skomignila z rameni. »No, bomo videli …«

A moja mačja sreča se je končala po prvi noči. Kuhinja je zjutraj smrdela, kot bi imeli doma četo malih vražičkov. Eno uro sem brisal lužice in kakce. Najprej sem se temeljito razjokal, potem pa le priznal, da moja zamisel ni bila prav posrečena. Mucko sem odnesel nazaj k sosedi in se ji lepo zahvalil, rekoč, da pridem kdaj drugič.

No, potem se je, v zrelih letih in ko so najini otroci že malo zrasli, začelo naše obdobje kužkov. Se pravi dveh. Lepo smo se imeli.

Malce se je zapletlo le, ko je na naš klanec prišel nov pes. Enako kosmat kot prejšnji, ki je lajal po hiši več kot desetletje.

Dobili smo torej še enega zlatega prinašalca, ki pa se mu tako samo reče. V resnici nam namreč ni nič pametnega prinesel. Kvečjemu je zgrizel pet copat, zdrsal parket in požrl tri položnice. Položnic mu nisem nikoli očital!

Kaj pa ime nove pridobitve? Imeli smo pravcato parlamentarno razpravo, če uganete, kam merim. Moji predlogi so padali drug za drugim!

Dobro, pes je dobil ime, čeprav ni bilo ravno po mojem okusu. Jaz sem imel v mislih kaj bolj odločnega in junaškega.

Da bi dal psu ime ravno Janez, Robert ali Karl, se verjetno ne bi spodobilo, čeprav bi bilo v teh časih zelo slikovito. Sploh so človeška imena pri domačih prijateljih včasih dvorezni meč. Vpiješ po dvorišču in na vso moč iščeš psa, pa se ti na oknih pojavi pol soseske.

-

Ime je tudi sicer zelo pomembna iznajdba, zato mu človeštvo posveča najglobljo pozornost. Če ljudje ne bi imeli imen, bi bili le številke.

Prav tako je tudi z živalmi.

Ko sem v ljuti armadi še vadil junaške počepe, so me po šolanju razglasili za stažista in me poslali v vojašnico, kjer so vzgajali tudi planinsko četo. In konje. Saprabolt!

Tako so nas, še preden so prispeli mladi vojaki, poslali v konjušnico, da nam nalijejo tozadevne učenosti, ki jo bomo nato mi predajali rekrutom.

Prav. Vsak konjiček je imel svojo stajico in nad njo ime. Meni so dodelili iskrega vranca (ne vem, ali je bil res vranec!) z imenom – Dore. Ježeš!

In zdaj, pozor! Konjušar nam je razložil potek operacije. Najprej zavpiješ »Primi!« (in konjevo ime). Po slovensko bi bilo menda to »sprejmi«. Na to povelje se konjiček umakne in ti, se pravi jaz, lahko stopiš do njega, mu počešeš dlako in te stvari.

Vse je teklo, kot je moralo, edino moj kopitar se ni umaknil. Menda zato, ker sem preveč potiho vzkliknil: »Primi, Dore!« Šele po tretjem poskusu, ko sem skoraj zarjul svoje nežno ime in ko so se moji pajdaši prenehali valjati od smeha, je konjski Dore le ubogal.

-

Ampak pomembno je, da smo takrat v naši družinici naposled našli pravo pasje ime. In še dobro, da me niso poslušali. Kajti moja »vladajoča koalicija« me je v prvih mesecih nove kosmate pridobitve pogosto klicala na pomoč, kadar sta se v dnevni sobi pojavila kakšna čudna lužica in zanimiv kupček.

Je kar pametno, da se nismo odločili za imena politikov …