Se opravičujem. Stavek sem prepisal iz oddaje Kaj dogaja, v kateri sta nastopila slavna člana glasbene skupine Mi2. Bilo je zelo zabavno, da ne rečem smešno.

Meni pravzaprav spočetka niti ni bilo, kajti pesmica je skorajda govorila o meni. Ampak samo delno. Kajti nisem jaz čakal snega kot kakšen kreten, temveč sem samo butasto sledil vremenskim napovedim.

Začelo se je teden pred dnevom nič. Saj vremenarske zvezdice niti niso bile toliko krive. Žlobudrajo nekaj o jutrišnjem dnevu in še dveh za njim, potem pa se nasmehnejo in rečejo, da so napovedi za kasnejše obdobje še precej nezanesljive. Si mislim, ja.

Toda vremenska nacionalna postojanka izdeluje tudi neke slikovne napovedi, za deset dni in celo po urah. Če oni prej omenjeni ne znajo napovedovati vremenskega cirkusa čez naslednjih sedem dni, kam naj torej zremo v prihodnost neuki gledalci? I kam, v tisto, kar vremenarska agencija prikazuje na telefonih ali računalnikih.

-

In začelo se res ni spodbudno. Najprej so za konec naslednjega tedna predpisali oblake z dvema snežinkama, kar pomeni dokaj resno sneženje. Potem so čez čas dodali še tretjo pikico, ki je obetala sodni dan. In mi bi, se pravi naša ljubljanska žlahta, ravno tiste dni morali odpotovati v Maribor. Ter, če bo vse posreči, še nazaj.

Kako neki, orkaputana, če bo padlo pol metra?

A potem je prispela sobota, nič. Nekaj nedeljskih snežink se je združilo v nekaj centimetrov snežne groze. Malo sem podrgnil po dvorišču in je bilo opravljeno. Mimo sta se prisprehajala sosed in soseda ter me pohvalila, češ da mi lopata lepo pristoji.

»Kaj sta vidva že končala?« sem ju vprašal.

Sta rekla, da je bilo pri njuni hiški, kakšnih sto metrov višje od naše, snega do kolen.

Eh?

»Ampak le v primeru, če poklekneš vanj,« je dodal sosed.

Ah, ti sosedje iz naše zasanjane vasice, vedno imajo na jeziku kaj zabavnega. Saj zato pa so tu, kjer sva midva.

-

Kadar nam vremenarke čebljajo o sončku in sapicah, jih imamo radi in nam je kar toplo pri srcu. Tudi če se potem na nas zliva kot iz vedra. Ah, si mislimo dobrodušno, saj so nam hotele le dobro. One so se pač trudile po najboljših močeh in res niso krive, če jim jo je vreme zagodlo.

Politiki se od meteorologov pazljivo učijo in pred volitvami na splošno nihče ne napoveduje nič pesimističnega. Zakaj neki bi, ko pa jih potem ljudstvo niti pod razno ne bi volilo. Politiki imajo zato v svojih predvolilnih obetih vedno le sonce!

Kljub vsemu je ena velika razlika. Če meteorologi ne uganejo napovedi, se nam napovedovalke le nasmehnejo in je vse v redu. Politiki pa ne ugibajo, marveč obljubljajo in zagotavljajo. Takim krjavljem pa ne odpuščamo zlepa.

Razen nekaterim …

Zadnjič je na facebooku neki nagajivec objavil posnetek iz leta 1983. V oddaji TV Slovenija se je pojavil sam Janez Janša, skuštran, da je kaj. Hodil je sem in tja po sceni in v mikrofon razlagal, za kaj se zavzemajo napredne sile, predvsem mladi. Saj razumete, kaj so bile takrat napredne sile? Mladi pa, tudi mi smo bili nekoč mlajši ...

Govoril je o odmiranju države. Super. Zavzemamo se za podružbljanje ljudske obrambe in družbene samozaščite, je rekel, ker to pomeni proces prenosa odločanja od državnih organov na samoupravne organe in skupnosti. »Mi razumemo podružbljanje in odmiranje države kot razredni boj.«

Viš ga, fanta! To so napovedi, ne pa tisto mencanje meteorologov.

Če ste gledali njegovo podružbljeno zborovanje pred celjskim sodiščem, zdaj vemo, kaj je ne le odmiranje, ampak kar pokopavanje države ...

Nekdanji kuštrav marksist je glede »razrednega boja« držal besedo. Mi se pa ukvarjamo s snegom ...

-

Pa drgač? Kaj menite, kakšna bo sicer naša zima?