Morda boste zamahnili z roko, ampak v naši zasanjani vasici imamo res precej pestro in prisrčno življenje. Po tem smo zasloveli daleč naokoli in zlasti ob koncu tedna nas zato pride gledat na stotine gledalcev iz Ljubljane in širše.
Nekaj časa smo bili znani kot ljudje, ki vozijo najbolj zasvinjane avtomobile v naši deželi.
»Ooo, a vi ste pa najbrž iz tiste znane vasice?« me je v avtopralnici pozdravil šef pralne postojanke.
»Hm, kako pa to veste?« sem ga začudeno pogledal.
»Vidim,« je odgovoril. »V našem mestu so avti snažni in jih vozijo v pralnico samo iz navade.«
-
Sicer pa, da ne boste mislili, kako smo mi kakšni rovtarji. Nismo. Res imamo v naši vasi tablo, na kateri je narisana krava. Toda gre samo za opozorilni znak.
V resnici je vsega kriv le naš napredek.
Lani smo zavoljo evropskih sredstev na cesti srečevali več rovokopačev in buldožerjev kot osebnih avtomobilov. Saj poznate: priključki za kanalizacijo in te stvari. Potem so v roke pljunili še železničarji. Preurejali so tire in zidali podhode ter packali ceste. Ampak tudi to bo nekoč za nami. Popravimo še dva mostička, en podvoz in bomo na konju. Enkrat vse mine.
Tako kot veličastno prevažanje ogromnih kamionov po romantični cesti, ki vodi v našo vasico. Oj, kako je vožnja prijazna: levo in desno gozd in gozdički, lepo urejeni travniki in jase in …
Kaj, in?
Tam nad Gorenjo Brezovico je bila nekoč smučarska skakalnica. Te ni več, ampak pozimi se je tu trlo otrok. Za deco iz mesta je bilo to najbližje sankališče. Ko so imeli Ljubljančani na tleh le lužice, je bila v hribu že snežna odeja.
Zadnjič sem tam mimo peljal prijatelja iz mesta.
»Hej, kaj imate tu kakšen dnevni kop?« je vzkliknil. »Saj je videti skoraj kot srbski Majdanpek!«
Naj pojasnim. Moj sopotnik je vse pomešal. Dnevni kop se reče rudniku, kjer rudo kopljejo s površja v globino. V Majdanpeku (zdaj so lastniki Kitajci) kamioni vozijo ven baker in zlato. Pri nas pa nihče ne koplje, ampak »rudo« tja samo dovažajo.
Skratka, ne vem, kako bo letos s snegom, ampak sankanje odpade. Zdaj so namreč tam kupi nekakšnega odpadnega gradbenega materiala. Videti je, kot bi ogromen, a zelo nemaren škrat mesil velikanske potičke.
-
Na počitnicah sem se pogovarjal z znancem, ki živi v Združenem kraljestvu. Izučil se je za pedologa, torej poznavalca tal. V kmetijstvu takšne zelo potrebujejo.
Toda naš možakar dela v podjetju, ki se ukvarja z drugačnimi zemljinami. Gradbenik, ki želi postaviti novo stavbo, mora pred izkopavanjem poklicati strokovnjake. Preden začnejo odvažati odvečni material, morajo ugotoviti, ali gre za običajno zemljo ali je vmes tudi kaj nevarne kemije. Takšni so predpisi. Pika.
V našem kraljestvu takšnih uredb očitno nimamo. Kot smo prebrali v občinskem listu, se je v teh krajih pojavila »nova kmetijska panoga«. Lastniki kmetijskih zemljišč (z blagoslovom ministrstva) ta spreminjajo v deponije vsega mogočega materiala. »Kmetijska zemljišča so namenjena pridelavi hrane, zato so tudi posebej varovana,« piše. »Vse ostalo je zloraba in razkroj, ne pa razvoj kmetijstva. Ko odpove zdrava kmečka pamet, morajo žal ukrepati inšpekcije.«
Ja, seveda.
So pa na srečo ukrepali gasilci in s cisterno čistili cesto za avtoprevozniškimi pujsi. Asfalt se je vsak dan, leto in pol, spreminjal v nevarno blatno drsalnico in še sreča, da ni prišlo do kakšne nesreče.
Smo pa dobili prebivalci naše vasice vzdevek »blatnogorci«.
Ampak bomo že. Avtomobile se da oprati. Čeprav te v avtopralnicah čukasto gledajo. Težje bo očistiti naravo. In birokratske duše, ki spodbujajo nove »majdanpeke« v naših krajih ... Žal brez zlata.
