Najnovejše znanstvene raziskave kažejo, da se z uporabo nejasnosti v oglasnih sporočilih in političnih govorih v resnici izkorišča človekovo naravno težnjo po hitri obdelavi informacij na najpreprostejši način. To je tako imenovani princip »zdaj ali nikoli«, ki je tudi sicer nekakšno ozko grlo v procesiranju jezika.
Ker smo vsak dan bombardirani z neštetimi sporočili, preprosto nimamo časa preveriti dejstev v vsakem od njih, zato se zadovoljujemo z »dovolj dobro« komunikacijo. To hitrostno procesiranje je posledica tega, da raje razmišljamo hitro kot počasi, saj to zahteva manj mentalnega napora.
Konkretni primeri
Da bi preverili, ali ljudje, zaradi njihove enostavne in hitre obdelave, resnično raje sprejemajo nejasna sporočila, so avtorji študije na italijanski univerzi Roma Tre izvedli spletni eksperiment s 315 udeleženci (povprečna starost 34 let). Proučevali so čas branja stavkov z različno stopnjo nejasnosti glede na dva vidika: prisotnost konteksta in stopnjo natančnosti sporočila.
Recimo: na eni strani so postavili bolj natančno opredelitev z uporabo jasnih številk, kot so »deset«, »osem«, »dva« in podobno, na drugi strani so uporabili manj določen izraz »nekaj«.
Primer manj natančne trditve: Francesco pripravlja mizo za bratovo rojstnodnevno zabavo. Prišlo bo deset gostov, na mizi pa je osem kozarcev. Francesco gre v kuhinjo in prinese nekaj kozarcev.
Primer bolj natančnega opisa: Francesco pripravlja mizo za bratovo rojstnodnevno zabavo. Prišlo bo deset gostov, na mizi pa je osem kozarcev. Francesco gre v kuhinjo in prinese dva kozarca.
Potem so z vprašanji preverjali, ali so udeleženci dejansko prebrali stavke in jih razumeli.
Kot je razvidno iz teh primerov, se takoj, ko je podano natančno število, možgani ustavijo in začnejo mentalno računati, ali Francesco ravna pravilno. V primeru, kjer ni natančnih številk, takih izračunov ni. Besede, kot so »nekaj«, »veliko« in »malo«, so vse, kar potrebujemo za hitrejšo obdelavo – to je klasičen primer zmanjšanja mentalnega napora.
Splošen vtis
Raziskava je pokazala, nemara pričakovano, da so udeleženci najhitreje prebrali stavke z nejasnim kontekstom in nejasnim ciljem. Ljudje se niso ustavljali pri nejasnih stavkih in niso (ali pa so manj) razmišljali o njihovem pomenu. Nejasne izjave tako sprožijo procesiranje, pri katerem človek dobi splošen vtis, ne da bi iskal globlji pomen ali morebitna neskladja. Nejasnost uspešno odvrača pozornost od podrobnosti, ki bi lahko bile vprašljive.
