Objavo v strokovnem časopisu Journal of Southern Hemisphere Earth Systems Science so najprej zaznali tuji mediji, med drugim avstrijski časnik Der Standard in magazin The Smithsonian. Avtor zanimivega znanstvenega prispevka je Matej Lipar, vodja Oddelka za fizično geografijo na Geografskem inštitutu Antona Melika na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). V njem opisuje, kako je s pomočjo kolegic in kolegov razvozlal naravni pojav v odročnem nacionalnem parku v Južni Avstraliji.
Nullarbor že desetletja privlači krasoslovce. Na tem suhem in negostoljubnem območju na jugu Avstralije, na pol poti med Perthom in Adelajdo, je še veliko neraziskanih jam in vrtač. »Nullarborski kras je zelo specifičen, iz njega lahko potegnemo zelo veliko spoznanj, ki so zanimiva tudi za Slovenijo,« je za Dnevnik pojasnil Lipar, ki je leta 2011 doktoriral v Avstraliji in se na to oddaljeno celino vrača vsako leto. Zdaj je v okviru polletne izmenjave gostujoči raziskovalec na Univerzi Curtin v Perthu.
Jamoslovec je odkril nekaj nepričakovanega
Raziskovalci tudi s pomočjo satelitskih posnetkov Google Earth raziskujejo pusto rdečkasto površino, da bi na njej odkrili nekaj novega, denimo neraziskano jamo ali vrtačo. Eden izmed njih, jamoslovec, je v začetku leta naletel na nekaj nepričakovanega: ogromno, skrivnostno brazgotino, vrezano v pusto pokrajino. Sega od Zahodne Avstralije čez mejo v Južno Avstralijo in leži 20 kilometrov severno od transavstralske železnice in 90 kilometrov vzhodno-severovzhodno od nekdanjega železniškega naselja Forrest.
Njegova opažanja so dosegla tudi Slovenijo, od koder izvira originalno poimenovanje kamnite apnenčaste pokrajine, ki je tipična za Kras, najdemo pa jo tudi marsikje drugje. Satelitska slika je vzbudila Liparjevo radovednost. Krasoslovec je posumil, da bi to lahko bila sled opustošenja, ki jo je za seboj pustil tornado.
Sliko je primerjal s starejšimi satelitskimi posnetki. Ugotovil je, da so se spremembe zgodile med 16. in 18. novembrom 2022. Na slikah je zaznal tudi modre vzorce, bržkone mlake, v katere so se nabrale padavine po neurju. »Ugotovil sem, da sem bil tistega dne s kolegi v Nullarborju, približno 100 kilometrov južneje od brazgotine. V kraških jamah smo nameščali senzorje za temperaturo in vlago, nakar nas je ujelo neurje, zaradi katerega več dni nismo mogli zamenjati položaja.«
Lipar je sklenil, da si bo območje ogledal od blizu. Maja letos je s kolegi odpotoval v Avstralijo v sklopu projekta, v katerem so se osredotočili v raziskovanje brezstropnih fosilnih jam. V Perthu so nabavili vso potrebno opremo, hrano, vodo in druge potrebščine, nakar so se približno tri dni vozili proti vzhodu, da so dosegli začrtano lokacijo v divjini. Na njihovo presenečenje je bila brazgotina še vedno jasno razpoznavna. »To je verjetno zato, ker vegetacija v tej suhi pokrajini raste počasi in brazgotine zato še ni prekrila,« domneva raziskovalec.
Izmerili so sled in ugotovili, da je dolga 11 kilometrov ter široka od 160 do 250 metrov. Na njej so opazili zanimive vzorce, tako imenovane cikloide, ki jih je ustvarilo vrtinčenje tornada. Iz njih so sklepali, da so vetrovi v njem presegli hitrost 200 kilometrov na uro, na površju je moral vztrajati od 7 do 13 minut, pri čemer se je gibal od zahoda proti vzhodu, kar je skladno s smerjo močne hladne fronte, ki je točno takrat prečkala Avstralijo.
Sredi kraške planote odkrili koralni greben
Na planoti Nullarbor so do takrat evidentirali le tri tornade. A možno je, da jih je dejansko več, kajti območje je zelo odročno in skoraj nenaseljeno, zato neurja tam ne povzročajo škode na infrastrukturi. »Zanimivo je, da so se vsi ti trije tornadi zgodili novembra,« se čudi Lipar. »Rezultat raziskave je tudi jasen opomin, da lahko ekstremni vremenski pojavi udarijo kjer koli in kadar koli.«
Ekipa slovenskih raziskovalcev zdaj v laboratorijih Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in v Fizičnogeografskem laboratoriju Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU raziskuje vzorce kamnin in sedimentov, ki so jih nabrali med zadnjim obiskom nullarborskega krasa. Na odročno avstralsko planoto se namerava Lipar vrniti prihodnja leta, če mu bo odobreno financiranje zamišljenega projekta. »Tokrat bi podrobneje raziskovali koralni greben, ki smo ga odkrili med eno naših prejšnjih ekskurzij,« je napovedal geograf.
