Kdor je že doživel ločitev ali izgubo ljubljene osebe, bo vedel povedati, da to povzroči globok občutek hrepenenja in fizične bolečine. Enako znanstveniki opažajo pri zasvojenosti, ko odvisnik pogreša mamilo. Prav ta občutek je pritegnil pozornost nevroznanstvenikov, ki so se podali na področje, prej bolj ali manj v domeni filozofije in poezije. Danes že vedo, kako je ljubezen videti v možganih.
Raziskave namreč kažejo, da ljubezen aktivira možganske sisteme nagrajevanja in zasvojenosti, torej iste sisteme, ki so vključeni pri odvisnosti od mamil ali zasvojenosti z video igrami.
Šest vrst ljubezni
V raziskavi, objavljeni v reviji Cerebral Cortex, so preučevali šest različnih vrst ljubezni, vključno z romantičnimi partnerji, prijatelji, tujci, hišnimi ljubljenčki in naravo. »Praktično smo izdelali zemljevide možganskih področij za različne vrste ljubezni,« je za Deutsche Welle komentiral Pärttyli Rinne z Univerze Aalto na Finskem, ki je vodil študijo.
Raziskovalci so ugotovili, da različne vrste ljubezni aktivirajo različna področja možganov, povezana s socialno kognicijo. »Možganska aktivnost, povezana z občutkom ljubezni, je vendarle odvisna od njenega objekta,« je še dejal Rinne. Opazili so razlike med ljubeznijo do družinskega člana in ljubeznijo do hišnega ljubljenčka, denimo.
Kljub temu pa je bil pri vseh vrstah ljubezni aktiviran isti sistem nagrajevanja in zasvojenosti.
Finska študija je sicer največja takšna študija doslej. Raziskovalci so izmerili možgansko aktivnost 55 udeležencev z uporabo magnetnoresonančnega slikanja (fMRI). »Naši rezultati kažejo, da je ljubezen v tesnejših medosebnih odnosih, kot so odnosi do otroka, romantičnega partnerja in prijatelja, povezana z znatno močnejšo aktivacijo sistema nagrajevanja v možganih kot ljubezen do tujcev, hišnih ljubljenčkov ali narave,« je povedal Rinne. Ljubezen do ljudi prav tako aktivira druga možganska področja, povezana z mišljenjem, čustvovanjem in razumevanjem.
Umetnost in narava
Ljubezen do narave ali umetnosti je prav tako močna, vendar jo običajno čutimo drugače kot romantično ali družinsko ljubezen do ljudi. Ljubezen do narave je aktivirala sistem nagrajevanja in vidna področja, povezana z opazovanjem pokrajin, vendar ne tudi področij, povezanih s socialno kognicijo.
Dosedanje študije, ki so jih opravili v ZDA, Združenem kraljestvu in na Kitajskem, so že nakazale, da občutki ljubezni vključujejo možganska področja v evolucijsko starejših delih možganov, ki jih nevroznanstveniki včasih imenujejo »reptilski sistemi«. Ti se aktivirajo tudi pri monogamnih prerijskih voluharjih, ko tvorijo parne vezi in navezanosti s svojimi potomci. »Biološka osnova človeških ljubezenskih izkušenj je torej v omrežjih navezanosti v možganih, ki smo jih podedovali od naših sesalskih prednikov,« je to dejstvo za DW komentiral Rinne.
Toda naj bodo ključni centri še tako evolucijsko stari, ti močno vplivajo na naše višje misli, ko smo zaljubljeni. Ali povedani drugače: z ljudmi, ki jih imamo radi, smo zasvojeni. In ko nekoga izgubimo, je to kot odtegnitev od droge.
Rinne še meni, da so z napredovanjem človeških kultur naše izkušnje ljubezni postale odvisne ne le od bioloških, temveč tudi od kulturnih in subjektivnih psiholoških vplivov. Ljubezen smo razširili prek naših družin, tako da lahko vključuje ljudi, ki jih sploh nismo srečali, kot so znane osebnosti, ter druge živalske vrste, kot so naši hišni ljubljenčki, vse do abstraktnih reči, kot sta umetnost in narava.
