Medtem ko je irski informacijski pooblaščenec Meti izrekel 91 milijonov evrov globe zaradi nedovoljenega in neodgovornega shranjevanja gesel okoli 600 milijonov uporabnikov v preprosti besedilni obliki namesto šifrirani, je podjetje Marka Zuckerberga v ZDA predstavilo svojo vizijo bodočega razvoja nosljivih naprav in interakcije s svetom. To očitno dolgoročno ni več metaverse, kot si ga je Zuckerberg zamislil na začetku in je poskušal udejanjiti virtualni svet iz romana Nevromant oziroma filmov Kosec, Matrica in Razkritje.

Namesto virtualnega sveta, kamor se potopimo, je tudi Zuckerberg očitno ugotovil, da smo ljudje večinoma raje v resničnem svetu, zato je iz ekipe zagovornikov navidezne resničnosti (VR) presedlal v ekipo zagovornikov nadgrajene resničnosti (AR). Slednja elemente navideznega sveta projicira na resnični svet. V dobri obliki se nam v kotu pogleda med hojo izrisuje zemljevid do cilja. V slabi obliki pa nas tudi med sprehodom po gozdu bombardirajo pojavna okna oglasov.

Naprava, ki naj bi omogočala mešanje resničnega in navideznega sveta, ima tudi v primeru Metinega prototipa obliko očal. Podobno je lani storil Apple s svojimi vision pro za 3500 dolarjev. S to razliko, da so bila Applova očala bolj podobna smučarskim očalom in bliže navidezni resničnosti. V očalih vision pro je namreč resnični svet posredovan prek kamer na notranje zaslone očal, nekje vmes pa obogaten še z elementi navideznega sveta. Pri Metinem prototipu očal AR, ki se imenujejo Orion, gre za dokaj običajna očala nekoliko debelejšega okvirja, ki skozi leče prepuščajo resnični svet. Hkrati pa se na leče lahko izrisuje hologram navideznega sveta. Da očala ne bi bila pretežka in se ne bi preveč segrevala zaradi računskega napora, se glavnina dela opravi na priloženi napravi velikosti manjšega daljinca. Ta je z očali povezana brezžično in jo lahko nosimo s seboj v žepu. Za komuniciranje z napravo oziroma dajanje ukazov medtem služi posebna zapestnica, ki prepozna določene gibe mišic ter te prevede v preddoločene ukaze. Drgnjenje blazinice palca gor ali dol po skrčenem členku kazalca je denimo ukaz za premikanje gor ali dol po zaslonu.

Samo izdelava očal stane 10.000 dolarjev

Funkcije naprave Orion so za zdaj še zelo omejene, srečneži, ki so jih imeli priložnost testirati, pa so relativno zadovoljni z njihovim delovanjem. Glavni razlog, zakaj očala še ne bodo kmalu v prodaji, je cena. Samo izdelava očal naj bi stala okoli 10.000 dolarjev. Zuckerberg zato ocenjuje, da bodo nared za prodajo šele proti koncu tega desetletja. Tudi te napovedi pa je treba vzeti z določeno mero zadržkov. Dosedanji poskusi vpeljave potrošniških očal za nadgrajeno resničnost se namreč niso izšli povsem po načrtih. Še najbliže je prišel prototip Googlovih potrošniških očal Glass, ki so jih nehali razvijati leta 2015, saj so bili uporabniki deležni ne preveč prijazne obravnave, ko so se odločili snemati okolico. Snemanje okolice poskuša normalizirati tudi Meta s svojimi snemalnimi in fotografskimi očali, ki so jih izdelali v sodelovanju s podjetjem Ray-Ban. Prvi vtis ni, da bi bila javnost danes bolj odprta za takšne hece.

Glavni problem za prihodnost koncepta Oriona pa niti ni percepcija okolice, temveč dejstvo, da bo moral uporabnik še vedno nekaj nositi na glavi. Če že sicer nosiš očala, to morda niti ne bo bistvena sprememba. Še posebej, če bodo očala Orion lahko imela tudi dioptrijo. Kdor raje nosi leče, si je šel lasersko korigirat vid oziroma sploh nima težav z vidom, pa verjetno ne bo ravno hitel z nakupom dragih očal. Še posebej to velja za ljudi, ki živijo aktivno življenje, se ukvarjajo s športom in jih stvari na glavi motijo. No, morda pa bomo do konca desetletja res postali povsem sedentarna družba, ki zgolj ždi in gleda v zaslone. Odvisnost od družbenih omrežij in mobilnikov nas že pelje v to smer.