Sonyjeve brezžične slušalke linkbuds open se močno razlikujejo od običajnih. Medtem ko večina proizvajalcev tekmuje, kdo bo ponudil kakovostnejšo aktivno dušenje zunanjega hrupa za vse večjo izolacijo od zunanjega sveta, je Sony leta 2022 ponudil izdelek, ki to ambicijo postavi na glavo. S prvo generacijo slušalk linkbuds so želeli kupcem ponuditi napravo, ki omogoča ostati v stiku s svojim okoljem tudi tedaj, ko poslušajo glasbo ali druge vsebine. Ključ je torej popolna prepustnost zunanjega zvoka. Prva generacija je bil posrečen eksperiment in je očitno nagovoril dovolj kupcev, da je naprava dve leti kasneje dobila posodobitev.
Poleg imena, ki se je izvorno glasilo preprosto linkbuds, danes pa je dobilo še dodatek »open« oziroma »odprte«, so malenkost nadgradili tudi dizajn. Jedro naprave še naprej predstavlja zvočnik v obliki obroča z luknjo v sredini. Tega vstavimo v uho, a ga ne potisnemo v ušesno luknjo. Nežno ga namestimo za ušesni čep – to je tisti trikotni košček hrustanca pred ušesno votlino. Obroč ima luknjo v sredini seveda zato, da skoznjo v uho nemoteno prihaja zunanji zvok. Na obroč je nadalje pritrjena krogla. V slednji je elektronika slušalk in lepo zapolni osrednji del ušesne školjke. Da pa slušalka ne bi padla iz ušesa, je krogla nadgrajena še s silikonskim delom, ki se oprime ob hrustanec ušesa. V prvi generaciji je šlo za obroček, v drugo pa je stvar še najbolj podobna presežnemu delu čepic smrkcev. Če bi bil obroč modre barve, bi slušalke še bolj spominjala na ta belgijska gozdna bitja.
Kakovost zvoka je dobra, niso pa glasne
Slušalke v ušesu sedijo zelo udobno, možnosti, da bi padla ven tudi med športnimi aktivnostmi, pa so praktično nične. Tudi med zelo močnimi sunki z glavo se praktično niso ganile. Med elementi, ki navdušijo, je tudi mehanizem za nadzor slušalk. Namesto udarjanja ob slušalke je glasnost in izbor glasbe, zaustavitev predvajanja in ponovno predvajanje mogoče uravnavati z nežnim tapkanjem na kožo v bližini ušesa. Učinkuje dokaj znanstvenofantastično in tudi dokaj zanesljivo. Kdor se ne želi udarjati po obrazu, lahko seveda tudi pri linkbuds open tapka po ohišju slušalk. Vodoodpornost je po standardu IPX4, kar pomeni, da jim škropljenje vode ne bo škodovalo, niso pa ravno za v naliv.
Kakovost zvoka je zelo dobra in razločna. Zvočnika brez težav opravita tudi z zahtevnimi in hitrimi vižami, je pa pogoj, da smo v dokaj tihem okolju. Ker so slušalke povsem odprte za zunanji hrup, boste na ulici glasbo doživeli bolj kot glasbeno spremljavo, ki jo slišimo vzporedno z vsem drugim. To je lahko zelo varno za kolesarje in podobne scenarije, kjer se je dobro zavedati okolice. Koristno je tudi v pisarni, saj lahko hkrati slišimo sodelavce in glasbo. Kot bi imeli v pisarni prižgan radio, a bi ga slišali le mi. Je pa ob tem treba izpostaviti, da glasnost ni največja vrlina slušalk. So sicer nekoliko glasnejše od prve generacije, a bo med sprehodom ob prometni ulici še vedno na trenutke težko slediti poddajam ali zvočnim knjigam. Tudi v tihem okolju ne pride do izraza glasba, ki se posluša navita na »enajst«.
Če je dizajn slušalk zabaven, pa je za škatlico to težko trditi. Še najlažje jo je opisati kot nekakšen oglati makron. Ta lahko spravi energije za 14 ur predvajanja. V slušalkah je dovolj avtonomije za osem ur neprekinjenega poslušanja glasbe. To so dobre številke.
Sony je priporočeno maloprodajno ceno slušalk postavil na 199 evrov. Gre za sprejemljivo ceno, a se je treba zavedati, kaj kupujemo. Gre resnično za dokaj nišni izdelek, ki ni združljiv z običajnimi željami potrošnikov po čim glasnejši in čim bolj izolirani glasbeni izkušnji.
