Kolibriji, ki z neverjetno hitrostjo letijo od cveta do cveta in srkajo nektar, na prvi pogled morda niso videti kot najboljši model za vojaške naprave. Vendar so te majhne ptice izjemni zračni akrobati, sposobni spreminjanja gibanja naprej in nazaj v trenutku, prav tako hitrega spuščanja in dvigovanja, obračanja, letenja na glavo.
V resnici naj torej ne preseneča, da so te ptice vendarle pritegnile pozornost oblikovalcev robotov, zlasti tistih, ki preučujejo uporabo dronov v sodobnem vojskovanju. Kot vozila brez posadke, ki vse bolj prevzemajo nebo v vojnih spopadih, so droni postali ključen del vojskovanja. Kolibriji pa so s tem postali predmet novih raziskav.
Najboljši letalci
»Kolibriji so najboljši letalci, kar jih poznamo,« je za New York Times, ki je raziskavam namenil obsežnejši prostor, dejal Bret Tobalske, profesor biologije in direktor Laboratorija za letenje na Univerzi v Montani. »So ekstremni v svoji fiziologiji in sposobnostih letenja. Neverjetno so okretni in sposobni lebdeti nedoločen čas.« Tako so se pravzaprav prilagodili potrebi po energijsko bogatem nektarju.
To je opazila tudi ameriška vojska in začela financirati preučevanje in razvoj dronov, ki bi postali nekakšni robotski kolibriji.
Obstajajo sicer že izdelani primerki, med katerimi je najbolj znan Nano Hummingbird podjetja AeroVironment, vendar imajo številne omejitve. Noben od doslej izdelanih primerkov ne more, kot primer, prav hitro leteti naprej.
Oblikovanje letal in takšnih plovil se sicer že dolgo opira na ptičje letenje. Številni laboratoriji po svetu preučujejo različne vrste živali - sokole, kačje pastirje, netopirje in kolibrije - da bi odkrili skrivnosti njihovih letalskih veščin za izdelavo boljših strojev. Velik del raziskav financirajo obrambna ministrstva.
Neverjetne lastnosti
Kolibriji imajo številne neverjetne lastnosti. Čeprav so majhni, imajo izjemno okretno vedenje v zraku, ki je tudi zelo kompleksno. Krila kolibrijev udarijo približno 50-krat na sekundo, kar je največ med pticami (golobja krila, kot primer, udarijo devetkrat na sekundo). Srce kolibrija, veliko kot grah, bije 1200-krat na minuto, ko so aktivni.
Raziskovalci se osredotočajo predvsem na kolibrija vrste selasphorus calliope, ki tehta manj kot dva sponki za papir. Vsako jesen ta vrsta preleti migracijsko pot skozi veter, dež in sneg od severozahoda Pacifika do južne Mehike.
Vendar je pred raziskovalci še kar nekaj izzivov, pišejo v New York Times. Ptice znajo med drugim zelo dobro izkoristiti inercijo zamaha kril, kar jim omogoča številne manevre. To kompleksnost je težko posnemati. Največji izziv za oblikovalce robotov je izdelati takšna krila, ki se lahko sučejo in prepogibajo kot pri ptici.
Ključna majhna peresa
Druga težava je poustvarjanje majhnih peres, s katerimi živali zaznavajo hitrost vetra, temperaturo in stanje perja. Medtem ko so v številnih študijah preučili gibanje kril, ostajajo majhni možgani, ki so pomembni za letalske sposobnosti, večinoma neznanka.
Kljub izzivom strokovnjaki verjamejo, da je mogoče razviti robotskega kolibrija, ki bi lahko letel kot pravi, vendar bo minilo še precej časa, preden jim bo zares uspelo – morda celo desetletje ali več.
