Besede imajo izredno moč. Lahko bi rekli, da imajo sposobnost spreminjati zgodovino, opredeliti človeško razumevanje sveta in še marsikaj drugega. Imajo pa lahko tudi zelo globok psihološki učinek na nas same, na posameznika. V tej seriji se bomo podali po poti takšnega razmišljanja v upanju, da se bo bralec zamislil in morda spoznal, kako neverjetna moč je dana vsakemu od nas in da jo je modro uporabiti v svoj prid.
Ljudje razmišljamo z besedami in besede, ki jih izgovorimo, imajo vpliv, zlasti tiste, ki jih namenjamo sami sebi. V slovenščini poznamo kar nekaj frazemov, ki odražajo moč besed. Rečemo denimo, da je nekdo »mož beseda«, ali pa potrdimo svojo namero s »častno besedo«. Kar izrečemo, ima torej lahko precejšnje posledice.
Velik očitek
Lahko pa so besede tudi ostre, kritične in povzročijo bolečino v obliki čustvene zlorabe. Tudi tega je v slovenščini precej. Slovenski jezik je eden redkih, v katerem lahko izrečemo splošno sprejeti očitek »Kaj je narobe s tabo?«. To je zelo močna, neposredna izjava, ki namiguje, da je nekaj narobe z nami, v samem jedru, srčiki. Sledi osebno vprašanje: »Ali je res kaj narobe z mano?« Odgovor na to mora seveda biti negativen.
Skratka, močne besede lahko izrečemo tudi sami sebi, o sebi. Dejansko nas lahko te besede prizadenejo prav tako globoko kot vsaka ostra kritika drugega.
Benjamin Whorf, ameriški jezikoslovec z začetka 20. stoletja, je predlagal, da na način, kako dojemamo svet, vpliva jezik, ki ga govorimo. Morda ste že slišali, da severna domorodna ljudstva, kot so Inuiti, razmišljajo o snegu zelo drugače kot drugi, saj imajo več kot 50 različnih besed za sneg.
Mimo opisovanja snega: tudi izrazi, ki temeljijo na spolu, imajo učinek. Še ne tako davno so ljudje uporabljali izključno moške oblike za označevanje poklicev. O policistkah in gasilkah je bilo redko govora, če sploh. Poleg tega se poklicni nazivi, ki so tradicionalno imeli ločene označbe spola, kot so natakarji in natakarice, zdaj omenjajo splošno z izrazi, kot je strežno osebje ali strežniki. Mnogi podpirajo takšne spolno nevtralne oznake, in to z dobrim razlogom – lahko spremenijo naše razmišljanje o poklicnih priložnostih, ki so na voljo mladim moškim in ženskam. Danes si lahko deklica želi poklica policistka, medtem ko se je njena mati ali babica morda počutila odrezano od te karierne poti, ker je bil takrat edini naziv – policist.
Poraz ne pomeni poraženca
Naredimo korak naprej. Recimo da igramo tenis, vendar smo na nekem turnirju neuspešni. Izgubimo in naš nastop je končan. Toda poraz še ne pomeni poraženca in tudi slaba predstava na teniškem igrišču nas ne naredi pomilovanja vrednega. Neuspeh je samo to – neuspeh. Zaradi tega oseba ni neuspešna … Razen če sami sebe označimo za »neuspešneža« in dopustimo, da to prodre v globino naše osebnosti. V resnici življenjske izkušnje, naj bodo pozitivne ali negativne, niso pokazatelj ali nekakšne izjave o osebnosti. In tudi ne smejo biti in ne postati.
Kognitivni terapevti pravijo, da je pripenjanje takšnih negativnih oznak nase neka vrsta kognitivne motnje, ki lahko vpliva na razpoloženje in občutke do sebe. Če se nam recimo nekaj ponesreči v službi, je tak neuspeh veliko bolje vzeti kot priložnost za učenje kot pa si prilepiti oznako »nesposobnež« ali »nesposobnica« ter se spraševati, ali je sploh še smiselno poskušati.
Tiger, ki misli, da je jagnje, se bo pač obnašal kot jagnje. In oseba, ki si prilepi negativno nalepko, lahko sama sebi izpolni pričakovanje neuspeha.
