»Bolj ko se boste oddaljili od negativnih mislih o sebi, bolje boste prepoznali, kako nesmiselne so, in jih boste nadomestili z bolj zdravimi načini razmišljanja,« je v nekem prispevku zapisal ameriški psiholog Jeffrey S. Nevid. Govoril je o našem notranjem dialogu. Seveda, tudi sami s seboj se pogovarjamo, zato so besede vselej tiste, ki opredeljujejo pogled, naš odnos do samih sebe in do okolice.
Zlato pravilo je, da se izogibamo, če tako rečemo, okužbi svojega uma z negativnimi besedami, mislimi in grdimi etiketami.
Vprašajmo se …
Kaj si rečete, ko vas nihče drug ne posluša? Ali se razumno pogovarjate sami s seboj in uporabljate notranji pogovor, da se pripravite na izzive, s katerimi se srečujete v življenju? Ali pa vas takšen samogovor potre? In če sami sebe ponižujemo, čigav glas je to oziroma čigave besede ponavljate?
Psihologi namreč ugotavljajo, da negativni samogovor odraža tisto, kar smo slišali (in nato ponotranjili) od pomembnih oseb v svojem življenju – bodisi staršev, bodisi učiteljev, bodisi bratov ali sester, prijateljev.
Pri tem velja naslednje: ponižujoče in zajedljive pripombe, ki jih morda izrečete o sebi, niso tam brez dovoljenja. Se pravi, dovolimo jim, da zasedajo naše misli in oblikujejo naš odnos do sebe.
Besede, ki jih uporabljamo v našem notranjem dialogu – in vsakdo ga ima, antični grški filozofi so menili, da je to najboljša oblika razmišljanja –, nas lahko opolnomočijo ali uničujejo. Pozitiven samogovor je povezan z večjo odpornostjo in boljšim obvladovanjem stresa in izzivov, medtem ko lahko negativen samogovor prispeva k težavam z duševnim zdravjem, kot sta depresija in anksioznost. Tega se moramo zavedati.
Besede namreč lahko sprožijo močne čustvene odzive. Komplimenti in potrditve lahko povečajo samospoštovanje in razpoloženje, medtem ko žalitve ali ostre kritike povzročijo občutke ničvrednosti ali tesnobe. Kaj je za nas same najbolje?
Težka družba
Ko se torej pogovarjamo sami s seboj, razmišljajmo tudi o tem, kakšne besede pri tem uporabljamo. Težko je reči, zakaj je človeška družba tako nagnjena k uporabi zbadljivk in pogosto ranljivih besed. Začne se pravzaprav že v otroštvu in se nadaljuje v odraslosti. Pri čemer marsikdo nima dovolj debele kože, da učinek besed omeji in povsem odvrne. Naj smo še tako imuni, se vendarle zgodi, da močna beseda doseže srčiko duše. Ne dovolimo si torej, da takšne besede nato izrekamo sami sebi.
V notranjem pogovoru uporabite pozitivne potrditve. Poudarjajte svoje prednosti in pretekle uspehe, pri čemer se izražajte v sedanjiku. Recite si raje »samozavesten sem« kot pa »samozavesten bom«.
Ko se ujamete pri negativnem razmišljanju, se vprašajte, ali je ta misel racionalna ali pa ste preveč kritični. Namesto da razmišljate o težavah, se osredotočite na iskanje rešitev. Primerjajte »to je težko, vendar lahko najdem način« s »to je nemogoče«.
Nežen jezik
Vselej pa bodite prijazni do sebe. Ravnajte s seboj enako razumevajoče, kot bi s prijateljem. Namesto ostre samokritičnosti raje uporabljajte nežen in podpirajoč jezik. Cenite trud, ki ga vložite v naloge, tudi če rezultat ni popoln.
Dramatik Oscar Wilde je menda nekoč rekel: »Nikar ne ubijte pianista, saj daje vse od sebe.« Iz istega razloga se moramo opomniti, da dajemo vse od sebe, in se ne ubijamo z besedami, ki žalijo.
