Fobije, intenzivni in iracionalni strahovi pred nekaterimi predmeti ali situacijami, prizadenejo milijone ljudi po vsem svetu. Od strahu pred pajki (arahnofobija) do strahu pred letenjem (aviofobija) – te tesnobe lahko močno vplivajo na vsakdanje življenje. V tokratnem serijalu se bomo sprehodili po nekaterih med njimi. Za začetek bomo poskušali odgovoriti predvsem na vprašanje, kaj jih povzroča in kako jih lahko psihologija pomaga razumeti ter zdraviti.
Fobija je, to si bržkone že predstavljamo, več kot zgolj bežen strah – je vztrajen, pretiran in pravzaprav nerazumen odziv na nekaj, česar se bojimo. V skladu z diagnostičnim in statističnim priročnikom duševnih motenj Ameriškega psihiatričnega združenja so fobije anksiozne motnje, za katere je značilen »izrazit strah ali tesnoba glede nekega predmeta ali situacije«.
Naučeni odzivi
Dr. Martin Antony, profesor psihologije na ameriški Univerzi Ryerson in strokovnjak za to področje, je pojasnil takole: »Fobije so pravzaprav naučeni odzivi. Pogosto so posledica preteklih izkušenj, ki so nas prestrašile.« Zanimivo je, da gre pri tem lahko za neposredno izkušnjo, opazovanje ali celo zgolj prenos informacij, ko nam nekdo o svoji izkušnji pripoveduje.
Fobije izvedenci običajno razvrščajo v tri glavne vrste: prve so zelo specifične fobije, pri katerih gre za strah pred nekaterimi predmeti ali situacijami, kot so živali, višina ali injekcije; socialna fobija (socialna anksiozna motnja) je strah pred socialnimi situacijami, kjer bi lahko nekdo bil, denimo, v središču pozornosti; agorafobija je strah pred določenim položajem, ko je težko pobegniti ali ko pomoč ni na voljo, kar pogosto vodi v izogibanje odprtim prostorom ali gneči.
Ameriški nacionalni inštitut za duševno zdravje ocenjuje, da posebne fobije prizadenejo približno 12 odstotkov odraslih v ZDA vsaj enkrat v življenju. Približno toliko ljudi doživi socialno fobijo, medtem ko agorafobija prizadene približno 1,3 odstotka Američanov. Sklepamo lahko, da so odstotki podobni tudi pri nas.
Dražljaj, povezan z dogodkom
S psihološkega vidika strokovnjaki na fobije pogosto gledajo skozi lečo vedenjskih in kognitivnih teorij. Vedenjske teorije kažejo, da se fobije razvijejo s klasičnim pogojevanjem. Nevtralen dražljaj postane povezan s strašljivim dogodkom, kar vodi do pogojnega strahu. Kognitivne teorije se po drugi strani osredotočajo na miselne vzorce in prepričanja, ki ohranjajo fobijo. Posamezniki lahko precenijo nevarnost ali podcenijo svojo sposobnost obvladovanja.
Dr. Susan Mineka, profesorica psihologije na Univerzi Northwestern, je v nekem pogovoru z ameriškimi novinarji ugotavljala, da je »razumevanje kognitivnih vidikov fobij pomembno, saj ne gre samo za strah sam, ampak tudi za to, kako si posameznik ta strah razlaga in se nanj odziva«.
Dobra novica je, da so fobije ozdravljive. Kognitivno-vedenjska terapija velja pri tem za zlati standard. Ta pristop združuje kognitivno prestrukturiranje za izpodbijanje iracionalnih prepričanj in terapijo izpostavljenosti za postopno in varno soočanje s predmeti ali situacijami, ki se jih bojimo.
Takšna terapija z izpostavljenostjo ima visoko stopnjo uspeha. S soočanjem s strahovi v nadzorovanem okolju se posamezniki lahko naučijo, da strahovitih posledic, ki si jih domišljajo, pogosto ni, njihova tesnoba pa se tako sčasoma zmanjša.
V nekaterih primerih lahko zdravnik predpiše tudi zdravilo za obvladovanje hudih simptomov, vendar se običajno uporabljajo v povezavi s terapijo, in ne kot samostojno zdravljenje.
Fobije so lahko za posameznike izčrpavajoče, vendar razumevanje njihove psihološke podlage ponuja pot do okrevanja. Ker so na voljo učinkovita zdravljenja, prizadetim ni treba trpeti v tišini.
