Ob letošnjem svetovnem dnevu možganske kapi, ki smo ga obeležili 29. oktobra, je poudarek na redni telesni dejavnosti, ki nas spodbuja k temu, da izkoristimo moč gibanja, moč športa za preprečevanje in za okrevanje. Ta najpogostejša nevrološka bolezen, ki jo vsako leto doživi 4000 Slovencev, praviloma nastopi nenadno, brez opozorila, ko se prekine dotok krvi v možgane. Do tega lahko pride zaradi pritiska krvi na del možganov ob možganski krvavitvi, veliko pogosteje pa zaradi zamašitve žile s krvnim strdkom.

Redna telesna dejavnost je izjemnega pomena ne samo v rehabilitaciji po možganski kapi, ampak tudi v preprečevanju možganske kapi. Z redno telesno vadbo namreč ugodno vplivamo tudi na dejavnike tveganja možganske kapi in jih lažje obvladujemo, tako sladkorno bolezen, raven holesterola in telesno težo kot tudi simptome depresije, hkrati pa preprečujemo nastanek atrijske fibrilacije kot najpogostejše motnje srčnega ritma, ki lahko povzroči možgansko kap, je pojasnila kardiologinja Tjaša Vižintin Cuderman, podpredsednica Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije.

Različne posledice

Posledice možganske kapi se zelo razlikujejo, lahko se kažejo na različnih področjih in v različnem obsegu. Izboljšanje motoričnih funkcij in funkcijskih sposobnosti pa je največje v prvem mesecu po možganski kapi. Okrevanje se nadaljuje do treh mesecev in nekje po šestih mesecih doseže stabilno funkcijsko stanje. Ob dovolj intenzivnih in ustreznih terapevtskih postopkih se pri nekaterih bolnikih izboljšanje lahko kaže tudi več let po možganski kapi. Nasprotno pa odsotnost terapevtskih obravnav ali pomanjkljiva telesna dejavnost lahko vodi v poslabšanje funkcijskega stanja, je strnil dr. Matej Koprivnik iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.

Zato je pomembno, da rehabilitacijo začnemo takoj, ko je bolnikovo stanje stabilno. V začetnem obdobju sta bistveni individualna, celostna, z dokazi podprta, intenzivna timska rehabilitacija v ustreznih rehabilitacijskih ustanovah in aktivna vključenost bolnika. Pomembna je tudi vključenost svojcev, ki pogosto pozitivno vpliva na bolnikovo funkcioniranje in kakovost življenja. Tudi po zaključenem procesu rehabilitacije so posledice možganske kapi do neke mere še vedno lahko prisotne. Izražajo se skozi spremenjeno in zmanjšano gibanje ter skozi bolj pasiven način življenja. To še dodatno zmanjša telesno zmogljivost in poveča tveganje ponovne možganske kapi ali drugih bolezni srca in ožilja. Terapevtska obravnava je smiselna, dokler se posameznikovo funkcioniranje izboljšuje.

Ugodni učinki telesne vadbe se kažejo v izboljšanju presnove in delovanja telesa, znižanju krvnega tlaka in izboljšanju regulacije krvnega sladkorja, zmanjšanem tveganju srčno-žilnih obolenj in debelosti. Izboljšajo se spanje in kognitivne sposobnosti, zmanjša se zaskrbljenost. Ob redni telesni vadbi so učinki lahko tudi dolgotrajnejši, življenje posameznika pa bolj kakovostno. Svetuje se vadba v območju zmerne telesne aktivnosti, ki jo subjektivno občutimo kot začetno zadihanost in občutek toplote, začetno potenje in hitrejše bitja srca (ne razbijanje). Pri zmerni telesni aktivnosti lahko vadeči brez vmesnega vdiha pove kratek stavek. V primeru, ko mora pred dokončanjem stavka vdihniti, je intenziteta vadbe previsoka, ko pa lahko brez vmesnega vdiha pove več stavkov, je intenziteta vadbe prenizka.

Hitra utrudljivost

Zaradi možganske kapi lahko pride do ohromelosti ali težjega gibanja praviloma po eni strani telesa, moteni so lahko zaznavanje, spoznavne sposobnosti, mišljenje, spomin, sposobnost sporazumevanja. Prav tako so lahko moteni razumevanje, govor, branje, pisanje, čustvovanje in tako dalje. Bolniki po možganski kapi se med seboj lahko pomembno razlikujejo po tem, katere posledice so izrazitejše in kako močno jih ovirajo v vsakodnevnem življenju. Klinična psihologinja dr. Vesna Radonjić Miholič poudarja, da je danes zdravljenje vse bolj učinkovito, a je okrevanje še vedno dokaj neenakomerno, dolgotrajno, nekatere posledice pa lahko ostanejo. Dosežena stopnja okrevanja pogosto ni stabilna, večkrat niha in oseba za običajne dejavnosti potrebuje več napora, se hitreje utrudi. Okrevanje po možganski kapi je hitrejše in ugodnejše, če je podprto s programi celostne rehabilitacije. Pri tem pa je pomembno bolnikovo aktivno sodelovanje tako pri načrtovanju kot pri izvajanju programov, kar pa ni samo po sebi umevno.

Možganska kap v bolnikovo življenje vstopi nenadoma in nepričakovano. V doživljanju se pojavi strah, negotovost, bolnik potrebuje čas in napor, da prepozna, kaj se mu je zgodilo in kako bo to vplivalo na njegovo življenje. Oviran je lahko v skrbi zase, pri delu, zaposlitvi, pri sporazumevanju, skratka pogosto se v svojem svetu počuti kot tujec v neznani deželi. Omajana je samozavest, pojavi se nezaupanje v lastne sposobnosti in zmožnosti, skrb, da se bolezen ne ponovi, zadrega, ko ga bodo videli drugi v njegovem okolju. Možganska kap lahko načne samostojnost, neodvisnost, avtonomnost, spremeni način življenja, načrte in cilje. »V tej situaciji je zato zelo pomembno odkriti, kaj še lahko naredim, kako in koliko. Telesna dejavnost, gibanje, postanejo prvi znanilci okrevanja. Sprva vidiš roko in nogo, a je ne čutiš ali se ne odziva na ukaze, postopni napredki pa so odrešujoči,« svetuje Vesna Radonjić Miholič. Morda nikoli ne bomo prepoznali radosti, ki jo lahko začuti bolnik po možganski kapi, ko zazna prve napredke pri gibanju. Znova prične obvladovati in nadzorovati lastno telo, upanje in želje se prebujajo. A to gibanje in napredek sta lahko naporna in ne vedno zelo očitna, dosežki in zmogljivosti lahko nihajo iz ure v uro ali med dnevi. Številni dejavniki okrevanje spodbujajo, denimo postopnost, vodenje, vztrajnost, nekateri, kot je utrujenost, pa ga ovirajo.

Z eno roko plava kravl

Pozitiven zgled je Ivan Umek, ki je pri 48 letih utrpel možgansko krvavitev, a ga to ni ustavilo, da ne bi bil še naprej telesno dejaven. Umek, ki je sicer tudi predsednik kluba CVB Posavje, je povedal, da je bila njegova prva »večja« telesna aktivnost, ko ga je fizioterapevtka v bolnišnici s pomočjo sestre prestavila iz postelje na voziček.

»To je bil prvi obet, da le ne bo vse tako črno, kot je kazalo, ko sem 20 dni negibno ležal v postelji. Na rehabilitaciji v Laškem mi je, najprej s pomočjo bradlje, kasneje pa bergle, uspelo narediti prve korake. Takrat sem si zaprisegel, da ne grem nikoli več na voziček. Po treh mesecih v URI Soča so terapije in dodatne popoldanske aktivnosti prinesle precejšnje izboljšanje. Kmalu pa sem ugotovil, da samo hoja in jutranja telovadba ne bosta dovolj, in sem poiskal nevrofizioterapevta. Seveda samoplačniško, kajti zdravstveni sistem te po enem letu da 'ad acta'. Ker sem bil v 'prejšnjem življenju' navdušen rekreativni športnik, sem se pričel ukvarjati z namiznim tenisom, pikadom in balinanjem. To so športi, kjer v glavnem uporabljaš samo eno roko in se da, z malo prilagoditvami, kar uspešno igrati. Osvojil sem poseben slog plavanja. Ležim na desnem boku in z roko plavam kravl, z nogami pa prsno oziroma žabico, kot rečemo po domače,« pripoveduje Umek, ki je ugotovil, da izvajanje telesnih aktivnosti zelo pozitivno deluje tako na samo počutje kot tudi na psihološko stabilnost in samozavest, in si sploh ne zna več predstavljati življenja brez športa. »In če to pomaga meni, bo tudi drugim osebam po možganski kapi,« je prepričan.