Strah je prastari obrambni odziv človeka, ki nam je pomagal preživeti v nevarnem okolju. To smo v tej seriji člankov omenili že večkrat. Toda ko ta naravni odziv postane pretiran in ovira vsakdanje življenje, lahko govorimo o fobiji. Tokrat bo govor o specifičnih, morda tudi manj poznanih fobijah, povezanih z naravnim okoljem, krvjo ali injekcijami in različnimi situacijami, v katerih se lahko znajdemo.
Začnimo pri okoljskih fobijah, če jim lahko tako rečemo, ki se nanašajo na intenzivni strah pred določenimi naravnimi pojavi ali prostori. Med pogostejšimi najdemo akrofobijo (strah pred višino), zaradi katere se lahko človek panično odzove že ob misli na hojo po visokem stopnišču ali balkonu v 15. nadstropju stolpnice.
Strah pred nevihtami
Astrafobija je strah pred nevihtami, grmenjem in strelami; nekateri ljudje doživljajo nevihte kot nevarnost, čeprav so za večino res zgolj običajen naravni pojav. Hidrofobija je po drugi strani specifičen strah pred vodo – pogosto povezana z neprijetnimi izkušnjami zaradi utapljanja ali tesnobe pri plavanju.
Za marsikoga je zelo neprijeten že samo pogled na kri (ali injekcijo). Te fobije spadajo v posebno podskupino, ki vključuje pretirane reakcije že ob pogledu na iglo in ob misli na medicinski poseg. Hemofobija je bolj učen izraz za strah pred krvjo, ki pa je lahko za človeka posebno nadležen, ker lahko omedli že ob pogledu nanjo.
Tripanofobija je strah pred injekcijami in sodi med dokaj pogoste vzroke, zakaj se človek ne cepi in izogiba zdravniku.
Upad srčnega utripa
Zanimivo je, da v nasprotju z drugimi fobijami, pri katerih se srčni utrip pospeši, takšne fobije pogosto povzročijo nasprotni učinek – upad srčnega utripa in krvnega tlaka, kar vodi v omedlevico. To je eden od razlogov, zakaj so takšne fobije še posebno zoprne, saj povzročajo fizične simptome, ki jih ljudje ne morejo nadzorovati. Sami si lahko vsaj deloma pomagamo tako, da se naučimo nadzora s pomočjo dihalnih tehnik, ki so pogosto uspešne pri zmanjševanju intenzivnosti odziva.
Omenimo še, da se situacijske fobije nanašajo na strah pred določenimi situacijami, kot so zaprti prostori, letenje ali vožnja v avtu. Klavstrofobija je bržkone najbolj znana in je posledica strahu pred zaprtimi prostori.
Aerofobija je strah pred letenjem, amaksofobija je strah pred vožnjo; nekateri ljudje razvijejo močan strah pred vožnjo v avtomobilu po prometnih nesrečah ali že zaradi tesnobe ob kaotičnem prometu.
Majhni koraki
Pri zdravljenju takšnih fobij terapevti pogosto uporabljajo kognitivno-vedenjsko terapijo, pri kateri pacienti postopoma spoznavajo, da njihovi strahovi niso utemeljeni, in se učijo strategij za obvladovanje misli.
Za začetek pa si lahko vsaj malo pomagamo tudi sami. Eden od načinov je postopno izpostavljanje: začnite z majhnimi koraki, na primer z ogledom fotografij situacije ali predmeta, ki vas plaši, in postopno preidite k bolj neposredni izkušnji.
Poleg določenih dihalnih tehnik pomaga tudi vizualizacija, pri kateri si predstavljamo, kako obvladujemo strah v določeni situaciji. To pomaga pri krepitvi samozavesti.
Poskusite pa tudi razmisliti, ali je strah resnično utemeljen. Vprašajte se, kolikšna je verjetnost, da bi se zgodil najhujši scenarij. Odgovor se v veliki večini primerov glasi: verjetnosti skoraj ni.
