Veliko ljudi se ogiba incesta kot teme pogovora. Tudi sociologi o tem običajno raje ne razpravljajo in ne razmišljajo. Ko se je več pacientk obrnilo k slovitemu psihoanalitiku Sigmundu Freudu in mu potožilo, da so jih očetje spolno nadlegovali, je bil ta tako šokiran, da jim preprosto ni hotel verjeti in je te zgodbe pripisal njihovim histeričnim fantazijam, ki so izhajale iz infantilnih nevroz.

Na žalost se je Freud motil. Onesnaženje genitalij je danes dovolj pogosto, da predstavlja pomembno skrito grožnjo duševnemu zdravju ljudi po vsem svetu.

Skupina psihiatrov je pregledala na tisoče duševno bolnih pacientov in opravila zelo podrobne intervjuje s 15 ženskami, ki so bile žrtve pohabljanja spolnih organov (vse so bile pripravljene spregovoriti o svojih izkušnjah). Raziskovalci psihiatri so prišli do naslednjih ugotovitev.

Čeprav uradna poročila o incestu zajemajo predvsem družine s porušenimi odnosi v njih ali popolnoma razbite družine, s težavami katerih se ukvarjajo policija in socialni delavci, je še vedno dovolj razlogov za domnevo, da se največ incesta dogaja v neokrnjenih družinah in povsem uide pozornosti družbe.

V skoraj vseh primerih gre za očete in hčere. Ta oblika incesta je bolj verjetna v patriarhalnih družbah, kjer sta prisotna moška prevlada in nadvlada. Žrtev je običajno najstarejša hči ali edina hči v družini. Najpogosteje oče prvič pristopi med 6. in 9. letom. Skrivno razmerje traja vsaj tri leta. Telesna sila se praviloma ne uporablja, otrok pa ta prepovedana dejanja običajno razume kot izraz starševske topline. Večina takšnih žrtev se pozneje razvije v ženske s precej slabo samopodobo. Prezirajo druge ženske, moške pa izjemno cenijo. Hkrati imajo močan občutek osamljenosti in krivde, ki ga psihoterapija ne more vedno odstraniti ali omiliti. Mnoge takšne ženske se pozneje prepustijo promiskuiteti, mazohizmu ali prostituciji.

Situacije, ki spodbujajo pojav takih družinskih tragedij, so tiste, kjer ima oče popolno avtoriteto, ko je materina funkcija resno ogrožena in kjer hčerka prevzame velik del materine vloge, vključno z močnim občutkom odgovornosti, da ohrani družino skupaj. Na koncu so raziskovalci ugotovili, da je danes zelo malo znanega o tem, kako najučinkoviteje pomagati žrtvam spolnega onečaščanja. Poudarjajo, da je po storjenem dejanju preventiva obvezna in pomembnejša od terapije. Da pa bi to lahko storili, moramo najprej prepoznati problem in ga razkriti.