Slovita igralka Emma Stone je nekoč priznala, da se s strahovi in tesnobo spopada še od otroštva, vključno s socialno anksioznostjo. Opisala je, kako je oder postal terapevtski izhod, ki ji omogoča, da se izraža v bolj nadzorovanem okolju. Priznani britanski igralec Laurence Olivier, ki velja za enega največjih vseh časov, je v karieri trpel zaradi hude treme. Kljub njegovim imenitnim nastopom je zaradi tesnobnih občutkov pogosto dvomil o svojih sposobnostih in se boril s samozavestjo. Doživljal je eno od najbolj razširjenih socialnih fobij. Ali pa sloviti pevec Michael Jackson. Kralj popa, znan po svoji karizmatični odrski prisotnosti, naj bi, ko so se žarometi ugasnili, doživljal hudo socialno tesnobo. Jacksonova travma iz otroštva in življenje pred očmi javnosti sta prispevala k njegovemu nelagodju v družbenem okolju, kjer je bil pogosto bolj sramežljiv ali zaprt.
Različne oblike socialnih fobij doživljajo mnogi. Tudi zvezdniki in naši prijatelji, znanci, sosedi. Med nami so ljudje, ki se izogibajo govorjenju na sestankih, bojijo se povabil na zmenek in zavračajo skoraj vsako družabno srečanje. Pri tem niti ne gre samo za sramežljivost, pač pa običajno za val tesnobe, ki lahko denimo izhaja iz prepričanja, da jih drugi obsojajo, se jim smejijo ali preučujejo vsak gib, četudi morda racionalno vedo, da to ni res.
Anksiozna motnja
Socialno fobijo opredeljujejo tudi kot socialno anksiozno motnjo, ki je veliko pogostejša, kot se mnogi zavedajo. Za prizadete postane strah pred osramočenostjo, zavrnitvijo ali obsojanjem v družbenem okolju paralizirajoč.
Socialna fobija je pravzaprav intenziven, vztrajen strah pred družbenimi situacijami, v katerih bi lahko bila oseba izpostavljena srečanju z drugimi. Lahko se kaže v posebnih situacijah, kot je javno nastopanje, ali pa že pri udeležbi na nedolžnih družabnih srečanjih ali v kratkih pogovorih.
Dr. Richard Heimberg, vodilni raziskovalec socialne anksioznosti na Univerzi Temple, jo opisuje kot »strah pred neodobravanjem, pred negativno oceno in preobčutljivost za to, kako nekoga dojemajo drugi«. Stanje je več kot le živčnost ali zaprtost vase. Medtem ko vsi doživljajo občasno socialno tremo, socialna fobija sproži izjemno tesnobo, fizične simptome, kot je potenje ali tresenje, ter izogibanje dogodkom, ki bi sprožili tovrstne odzive, kar ovira delo, odnose in vsakdanje življenje.
Med takšne fobijo torej sodi anksioznost pred javnim nastopanjem, anksioznost glede uspešnosti (strah pred opravljanjem aktivnosti, pri kateri nas opazujejo – kot je igranje inštrumenta ali predstavitev neke naloge), lahko pa je to že splošni strah pred različnimi družabnimi situacijami, od priložnostnih pogovorov do formalnih dogodkov.
Posebni scenariji
Pri nekaterih je strah vezan na posebne scenarije. Oseba se lahko počuti popolnoma udobno ob klepetu s prijatelji, vendar jo ob misli, da bi nazdravila ob novem letu, oblije hladen pot. Za druge tesnoba prežema skoraj vse družbene interakcije.
Vzroki? Študije kažejo, da genetika igra vlogo pri socialni fobiji. Ljudje z družinsko anamnezo anksioznih motenj imajo lahko večjo verjetnost za razvoj tega stanja. Prispevajo lahko tudi nevrobiološke razlike, kot je povečana aktivnost v amigdali – središču strahu v možganih. Lahko se razvije iz zgodnjih izkušenj, kot so pretirano kritično starševstvo, ustrahovanje ali ponižanje v šoli ali med prijatelji. Te izkušnje oblikujejo samopodobo in ustvarijo trajen strah pred obsojanjem.
Negativni miselni vzorci, kot je precenjevanje verjetnosti zadrege ali podcenjevanje lastne sposobnosti obvladovanja, prav tako spodbujajo socialno tesnobo.
Dr. Heimberg ugotavlja, da imajo ljudje s socialno fobijo pogosto izkrivljena prepričanja o sebi in o tem, kako bodo dojeti. Ta prepričanja pa nato ohranjajo njihove strahove.
