Bilo je jutro 1. decembra 1948. Morje je bilo mirno. Dan se je šele dobro začenjal, ko so se prvi sprehajalci odpravili na takrat slovito in priljubljeno plažo Somerton nedaleč od Adelaida v Južni Avstraliji. Naleteli so na prizor, ki jih je ospunil: zagledali so truplo lepo oblečenega moškega, ki je, kot so kasneje ugotavljali preiskovalci, z vsakim odgovorom, ki so ga našli, odprli pet novih vprašanj. Ta skrivnost vključuje številne elemente dobre zgodbe: skrivnostne šifre, papirčke z neznanimi zapisi in še marsikaj drugega.
Moški je bil najden mrtev, naslonjen na morski zid. Na njem ni bilo očitnih znakov nasilja, pri sebi pa tudi ni imel dokumenta ali kaj drugega, kar bi takoj povedalo, kdo je bil ali kako je umrl. Skoraj osemdeset let kasneje, kljub obsežnim preiskavam, obetavnim sledem in tehnološkemu napredku, identiteta »somertonskega moškega«, kot ga v Avstraliji poznajo danes, in okoliščine njegove smrti ostajajo predmet ugibanj in zanimanja javnosti.
Mislili so, da spi
Kot rečeno, so ga odkrili mimoidoči, ki so sprva mislili, da moški spi ali da je pijan. Ležal je mirno, z glavo naslonjeno na zid, nogami iztegnjenimi in prekrižanimi. Bil je elegantno oblečen v belo srajco, kravato, rjave hlače, nogavice, čevlje in rjav pleten pulover pod sivo-rjavim jopičem. Njegova oblačila so bila urejena, čevlji zloščeni.
Prvi pregled je pokazal, da je bil star okoli 40 let, visok približno 180 centimetrov, atletske postave in širokih ramen, ki so se ožila proti pasu, z meči, ki so nakazovala, da je bil morda plesalec ali tekač. Njegove roke so bile čiste in niso kazale znakov fizičnega dela.
Nenavadno je bilo, da so bile etikete oblačil skrbno odstranjene, četudi so že takoj ocenili, da je bil oblečen v kakovostna oblačila, z dobrim krojem in blagom.
V žepih so našli nenavadno zbirko: neuporabljeno vozovnico drugega razreda za vlak iz Adelaida v Henley Beach, avtobusno vozovnico, morda uporabljeno iz mesta ali železniške postaje, ozek aluminijast glavnik (ameriške izdelave), na pol prazen zavojček žvečilnih gumijev Juicy fruit, zavojček cigaret Army club, ki je vseboval sedem cigaret druge, dražje znamke (Kensitas), in škatlico vžigalic Bryant & May. Ključno pa je bilo, da ni imel denarnice, niti gotovine ali kakršnega koli dokumenta.
Kaj je pokazala obdukcija?
Obdukcija, ki jo je opravil patolog, dr. John Dwyer, je skrivnost še poglobila. Čeprav natančnega vzroka smrti ni bilo mogoče dokončno določiti, je dr. Dwyer opazil akutno želodčno krvavitev in nenavadno veliko vranico, menda trikrat večjo kot običajno, ter poškodbo jeter. Močno je sumil na zastrupitev, morda s hitro delujočim barbituratom ali, bolj verjetno, z digitalisom oziroma različico strofantina – strupi, ki jih je bilo težko odkriti s takratnimi metodami.
Njegov zadnji obrok, ki ga je jedel kakšne tri do štiri ure pred smrtjo, je bila nekakšna pita.
Pri tem dodajmo, da mož ni bruhal ali doživel krčev, kar je prav tako nenavadno, saj se telo na tak način odzove na mnoge strupe. To je dodalo še eno skrivnostno plat primera.
Mrliški oglednik tako ni uspel dognati, kaj je bil razlog smrti, zato je poročilo končal brez dokončne sodbe. Ni se mogel odločiti med nesrečo, samomorom ali umorom z nezaznavnim strupom.
Pomemben preobrat
O prvem pomembnem preobratu preiskave so poročali več kot mesec dni kasneje, 14. januarja 1949. Osebje v garderobi železniške postaje v Adelaidu je namreč odkrilo zapuščen rjav kovček, ki je bil oddan po 11. uri dopoldne 30. novembra – torej dan pred odkritjem trupla.
V njem so preiskovalci našli zbirko oblačil, večinoma neoznačenih, čeprav so na kravati našli tudi ime »T. Keane«, na vrečki za perilo napis »Keane« in na majici »Kean« (brez zadnjega »e«), skupaj z oznakami kemične čistilnice. Policija je sklepala, da to niso imena lastnika, saj nekdo, ki bi želel ostati anonimen, ne bi pustil takšnih sledi, medtem ko bi odstranil vse druge etikete z oblačil.
Vsebina je nadalje namigovala na namerno prikrivanje: čopič za šablone, kakršnega so uporabljali na trgovskih ladjah za označevanje tovora, in kuhinjski nož, nabrušen v kratko, koničasto orodje. Najbolj zanimivo je bilo odkritje kartončka z oranžnimi povoskanimi bombažnimi sukanci znamke Barbour, ki takrat v Avstraliji ni bila na voljo, kar je nakazovalo, da je bil lastnik nedavno v tujini, morda v Veliki Britaniji ali Ameriki, od koder bi utegnili izvirati sukanec in nekatera oblačila.
Kasnejši meseci so minevali brez večjega napredka, dokler ni aprila 1949 dr. Dwyer ponovno pregledal oblačil pokojnika. Globoko v majhnem žepu za uro, všitem v pas hlač, je odkril majhen, tesno zvit košček papirja, na katerem sta bili natisnjeni sve besedi – »tamám shud«.
Besede so objavili v časnikih in nekdo jih je le prepoznal. Izkazalo se je, da ti besedi v perzijščini pomenita »končano je« (ali »dokončano«) in da tvorita zadnjo frazo Rubajatov Omarja Hajama, zbirke perzijskih pesmi. Policija je sprožila vsesplošno iskanje izvoda knjige, iz katerega je bil ta košček iztrgan.
Najdena knjiga
Iskanje je presenetljivo obrodilo sadove julija 1949. Moški je policiji izročil zelo redko prvo izdajo prevoda Rubajatov Edwarda Fitzgeralda (izdano na Novi Zelandiji). Pojasnil je, da sta kmalu po odkritju trupla s svakom našla knjigo na tleh zadnjega dela odklenjenega avtomobila, ki je bil parkiran blizu plaže. Takrat temu ni pripisoval velikega pomena in jo je shranil, dokler ni videl policijskega poziva. Pregled je potrdil, da je bil košček papirja res iz nje; zadnja stran je bila iztrgana.
Na notranji strani zadnje platnice tega izvoda knjige so preiskovalci našli rahle sledi svinčnika. Pet vrstic velikih tiskanih črk, pri čemer je bila druga vrstica prečrtana. Zdelo se je, da gre za neko vrsto kode:
WRGOABABD
MLIAOI
WTBIMPANETP
MLIABOAIAQC
ITTMTSAMSTGAB
Posvetovali so se s številnimi kriptografi iz mornariške obveščevalne službe in univerz, vendar koda ostaja nerešena vse do danes. Teorije segajo od zapletene šifre do nesmiselnih čačk.
V knjigi je bila zapisana tudi v telefonskem imeniku neobjavljena številka, ki je pripadala mladi medicinski sestri, ki je živela v Glenelgu, predmestju blizu plaže Somerton, kakšnih 400 metrov od kraja, kjer so našli truplo.
Policija je dekle zaslišala. Sprva so jo v javnosti omenjali pod psevdonimom »Jestyn« (njeno pravo ime je bilo kasneje razkrito kot Jessica Thomson). Ko so ji pokazali mavčni odlitek glave in ramen moškega, je bila videti izjemno presenečena, skoraj je omedlela, vendar je zanikala, da bi ga poznala ali vedela, zakaj bi imel njeno telefonsko številko in bil najden mrtev tako blizu njenega doma. Priznala pa je, da je leta 1948 imela izvod Rubajatov, ki ga je podarila moškemu po imenu Alfred Boxall, vojaškemu poročniku, ki ga je spoznala med drugo svetovno vojno.
Blizu rešitve
Zdelo se je, da so blizu rešitve uganke. Toda policija je Alfreda Boxalla nato našla živega in zdravega in je delal v Sydneyju. Ključno je bilo, da je Boxall še vedno imel svoj izvod Rubajatov, ki mu ga je dala Jestyn – skupaj z nedotaknjeno stranjo, kje sta zapisani besedi »tamám« in »shud«. To je dokončno izključilo Boxalla kot somertonskega moškega, kar je samo še poglobilo skrivnost okoli Jestynine povezave in njene reakcije na odlitek.
Zakaj je imel mrtvi moški njeno številko? Ga je poznala pod drugim imenom? Je lagala? Jestyn je trdila, da ne ve ničesar več, čeprav so se ugibanja nadaljevala, zlasti po njeni smrti, ko je njena hči namignila, da je bila Jestyn morda vohunka in je vedela več, kot je priznala.
Nekateri raziskovalci so celo opazili morebitne fizične podobnosti (redke značilnosti ušes in zob) med Jestyninim sinom in somertonskim moškim, kar je podžgalo špekulacije o morebitni družinski povezavi.
Številne teorije
Skozi desetletja so se pojavljale številne teorije. Je bil somertonski moški vohun iz časa hladne vojne, morda vpleten v vohunjenje, povezano z bližnjim raketnim poligonom Woomera, in so ga zastrupili sovražniki? Je šlo za ljubezensko afero, ki se je končala s samomorom ali umorom? Je bil vpleten v tihotapstvo? Namerno odstranjevanje etiket, eksotičen strup (če je bil uporabljen), kodirano sporočilo, povezave s tujino, na kar je nakazoval sukanec, in morebitna povezava z Jestyn – vse to kaže na nekaj bolj zapletenega kot na preprosto nesrečno smrt ali tipičen samomor.
Primer uradno ostaja nerešen. Leta 2021 so po vztrajnem lobiranju raziskovalcev truplo somertonskega moškega ekshumirali za analizo DNK v upanju, da bo sodobna forenzična genealogija končno razkrila njegovo identiteto. Leta 2022 je profesor Derek Abbott, ki je obsežno raziskoval primer (in se poročil z Jestynino vnukinjo), objavil, da njegova analiza, opravljena na laseh, ujetih v mavčnem odlitku, kaže, da je bil moški Carl Webb, imenovan Charles, v Melbournu rojen elektroinženir in izdelovalec instrumentov, ki je izginil leta 1947. Vendar oblasti Južne Avstralije te identifikacije še niso uradno potrdile, saj navajajo potrebo po nadaljnji primerjavi z ekshumiranimi ostanki.
Dokler ni uradne potrditve in se morda pojavijo nove podrobnosti, somertonski moški ostaja ena najglobljih in najbolj zanimivih avstralskih skrivnosti. Moški, najden mrtev na mirni plaži, oropan identitete, za seboj pa je pustil samo skrivnostne sledi, kot so drobec poezije, nerešljivo kodo in mrežo neodgovorjenih vprašanj, ki še naprej fascinirajo in frustrirajo preiskovalce ter ljubiteljske detektive.
