Pazi na glavo – glava ni žoga! Že leta 1955 je s temi besedami svoj didaktično-leposlovni priročnik na temo, kako naj se otroci obnašajo v prometu, naslovil France Bevk. Ko o glavi v prometu oziroma njeni zaščiti govorimo še bolj dobesedno, pa vse skupaj nemara še bolj kot otroke zadeva motoriste, ki si glavo lahko zaščitijo edinole s primerno čelado. Številne študije zaključujejo, da so glavni vzrok za smrt motoristov prav poškodbe glave in da uporaba čelade možnost za smrtne poškodbe zmanjša za več kot 40 odstotkov.
Najprej za dirkače
Prve motoristične čelade sploh niso bile namenjene varnosti, temveč bolj zaščiti pred vetrom. Splošno sprejeto je tako, da je prvo čelado za vožnjo svojih motociklov že v 19. stoletju razvil Gottlieb Daimler, pa čeprav je šlo v tem primeru za nekakšno s krznom podloženo usnjeno kapo, ki je seveda ponujala le malo oziroma nič varnostne zaščite. Naslednjo stopnjo razvoja, pri kateri že lahko govorimo o varnosti, so nato prinesle dirke na angleškem dirkališču Brooklands. Tam službujoči zdravstveni delavec Eric Gardner je bil namreč priča številnim hudim poškodbam motoristov, zato se je domislil in naročil izdelavo čelad iz kombinacije platna in strjene smole. Čeprav je sprva naletel na negodovanje in odpor motoristov, so njegovo idejo pozneje sprejeli in že leta 1914 na sloviti dirki na otoku Man so bile čelade obvezne za vse udeležence.
A da bi prišlo do pravega razmaha čelad tudi zunaj dirkališč, je moralo preteči še nekaj časa, naslednjo ključno in verjetno največjo prelomnico v razvoju pa je leta 1935 prinesla smrt slovitega britanskega častnika, arheologa, pisatelja in diplomata Thomasa Edwarda Lawrencea – Lawrencea Arabskega. Ta se je namreč smrtno ponesrečil med vožnjo svojega motocikla, krive pa so bile ravno poškodbe glave. To je, skupaj z veliko podobnimi primeri predvsem vojaških uslužbencev na motociklih, ki jim je bil priča, spodbudilo njegovega nevrokirurga sira Hugha Cairnsa, da je začel intenzivno razmišljati o možnostih zaščite glave motoristov. Rezultat je bila čelada, že bolj podobna današnjim, in tako bi lahko zapisali, da je ena smrt v naslednjih letih in desetletjih rešila na tisoče življenj ...
Razvoj ne miruje
Večja množičnost uporabe je imela namreč za posledico tudi hitrejši razvoj. Za naslednjo stopnjo je bil v 50. letih prejšnjega stoletja zaslužen profesor na Univerzi Južne Kalifornije C. F. Lombard, ki je prvi razvil in patentiral večplastno čelado s posebno notranjo plastjo, ki naj bi absorbirala in posledično zmanjšala moč udarca ob nesreči. Največji napredek pa je seveda prinesla uporaba novih in učinkovitejših materialov – v tistem času so se tako uveljavile čelade iz posebej utrjenih plastičnih vlaken in obrobe iz plutovine, ki jim je bilo skupno to, da so pokrile le zgornji in stranski del glave, šele v 70. letih pa so razmah doživele čelade, ki so omogočale tudi zaščito obraza.
Takšne, sestavljene iz plastike in njej podobnih vlaken ter ojačane s kevlarjem ali karbonom in podložene s posebno peno, ki so sposobne absorbirati tudi zelo močne udarce, še danes veljajo za najvarnejše. Vse drugo je morda lepše na pogled in udobnejše za uporabnika, vsekakor pa ne zagotavlja dovolj zaščite. Trg motorističnih čelad je danes sicer težak več sto milijonov na leto, seveda pa razvojniki ne mirujejo in razvijajo tako z vidika varnosti kot tudi novih tehnologij vse naprednejše čelade.
