Vreme. Marsikdo pravi, da ne moremo govoriti o lepem oziroma grdem, vreme je pač vselej le to – vreme. Pa naj bo, kakršno koli že je. A če posplošimo, bi lahko zapisali, da ob omembi besedne zveze grdo vreme večina pomisli na padavine, meglo in veter, ob omembi pridevnika lepo pa prav tako večina na sonce, jasno nebo in primerno visoke temperature. Zagotovo pa tako menijo motoristi; a ne le večina, temveč kar vsi.
In več kot 2000 motoristov je zadnjo septembrsko soboto upalo prav na to – lepo vreme. Toliko, natančneje 2012, se jih je namreč zbralo na Vranskem, v centru varne vožnje AMZS. Pa recimo, da to še ne bi bilo tako zelo posebno, na različnih motorističnih dogodkih se jih pogosto zbere še več. Tokratni zbor je nič manj kot zgodovinskega naredilo dejstvo, da se je zbralo tolikšno število motoristov, ki so se tja pripeljali z motocikli le ene znamke – slovenskega Tomosa!
Tomos je zakon!
Cilj tolikšnega navala tomosov je bil, poleg seveda druženja, nič drugega kot postaviti rekord. In to ne enega, temveč dva! Svetovni rekord po številu tomosov na enem mestu je padel, o tem ni nobenega dvoma, v zgodovino je zdaj zapisana številka 2012, čeprav je bilo predvidenih »le« 1500 udeležencev, ki so jim razdelili nalepke, zapestnice in broške. Na odgovor na vprašanje, ali bo padel tudi nov Guinnessov rekord, pa bo treba še malce počakati, saj so v ta namen postavljali tistega malce drugačne vrste, pri katerem so se z motocikli morali peljati. Samo število tomosov v tem primeru tako ni imelo odločilne vloge, pogoji so bili denimo vožnja v vrstah, dolga 3,2 kilometra, stalna hitrost 20 kilometrov na uro z ohranjanjem varnostne razdalje, en voznik na motor, varnostne čelade ...
Na črto je bilo po oddaji prometnega dovoljenja ter s prejeto zapestnico in nalepko postavljenih 714 tomosov, kar je bilo število, ki ga je logistično poligon še dopuščal, da bi lahko neprekinjeno in po pravilih izpeljali vožnjo za Guinnessov rekord. Pogoje je nazadnje izpolnilo 626 tomosov, saj so bili preostali diskvalificirani zaradi nespoštovanja pravil pri vožnji. »Dogajanje je nadzorovala posebna sodniška komisija, ki je skupaj z verifikacijsko desetčlansko ekipo z uporabo tehnologije računalniškega štetja pri vhodu in na poligonu ter kar štirih brezpilotnih letalnikov, ki so snemali vožnjo in motocikle, prišla do omenjenih ugotovitev. Vlogo s prilogami in zahtevane posnetke smo že poslali na uradni naslov Guinnessove knjige rekordov in zdaj lahko le čakamo na uradno potrditev,« nam je ob tem povedala Nataša Jerina Grom, vodja pisarne Slovenske veteranske avto-moto zveze (SVAMZ) in tudi podpredsednica Mednarodne zveze starodobnih vozil (FIVA).
Kaj tolikšno število teh legendarnih slovenskih motociklov pomeni, si je sicer kar težko predstavljati. Morda lahko bralcu dogajanje vsaj nekoliko približamo, če zapišemo, da se jih je na Vransko »kotalila« dobesedno nepregledna kolona ali da se je, ko so vsi hkrati prižgali motorje, nad centrom varne vožnje dvignil ogromen oblak dima. Videli smo lahko res vse vrste tomosov, med katerimi bi težko izbrali najbolj posebnega, ne nazadnje si niti po naključju ne bi mogli ogledati vseh. Med najbolj izstopajočimi pa je bil zagotovo tisti, s katerim se je z Bleda na Vransko pripeljal 84-letni Jože Peterman, s svojim tomosom T12 letnika 1972 je za pot potreboval dobri dve uri.
»Lepo počasi, pa je šlo. Tudi domov se bom vrnil na enak način. Kaj posebno hiter niti ne morem biti, vozim se lahko z največ 50 kilometri na uro,« nam je, medtem ko je snemal rokavice, povedal gospod, ki motocikel v zadnjem obdobju vozi le občasno, ta pa že ves čas dela normalno in ga ni še niti enkrat pustil na cedilu. »Ne, prav nobene težave nisem imel z njim. Manjša popravila, ki so pač nujna, opravljam sam, saj sem po poklicu strojnik in se spoznam na te zadeve,« je pripomnil, še bolj pa se je razgovoril, ko smo ugasnili diktafon.
Tako je dodal, da se podobnih prireditev občasno rad udeležuje ter da ga dolga pot niti malo ne utrudi, saj da je v odlični formi, ker je bil včasih precej aktiven športnik in med drugim vodnik reševalnega psa. »Tomos je zakon, to zapiši!« pa se nam je na uho kmalu za tem zadrl še eden izmed udeležencev, ko smo si v blok zapisovali misli Jožeta Petermana. Predstaviti se ni želel, tudi povabilo na še kakšen dodaten stavek je zavrnil. No, željo smo mu nekaj vrstic višje kljub temu izpolnili ...
V evropskem vrhu
Ni pa bil zbor tomosov edini, ki je prejšnjo soboto na Vransko privabil skupno krepko več kot 5000 ljudi. Tja se je pripeljalo tudi več 100 zanimivih starih štirikolesnikov, ki jih uvrščamo v kategorijo starodobnikov. Že omenjeni SVAMZ je namreč praznoval častitljiv jubilej, okroglega četrt stoletja.
»To je za nas izjemno pomemben dogodek, 25 let pač ne praznuješ vsak dan. Sicer takšno ali podobno prireditev organiziramo vsakih pet let, a letošnja je vseeno nekaj posebnega,« nam je povedal predsednik SVAMZ Franci Škrjanec, ki je (upravičeno) zelo ponosen na prehojeno pot zveze. »Danes nekaj pomenimo tudi v evropskem merilu, smo člani različnih mednarodnih organizacij, naredili smo res ogromno. Po razmerju med številom prebivalcev in starodobnikov, ki si jih lastimo, smo v Evropi prav v špici. A ne samo po številu avtomobilov, temveč tudi z vidika posebnosti teh vozil,« je še dejal Škrjanec, ki je po drugi strani malce manj optimističen v zvezi s prihodnostjo te dejavnosti: »Če sem iskren, ker pač nisem politik, me obhajajo dvomi. Živimo v obdobju globalizacije in ljudi, ki želijo urejati svet po svoje, časi so čudni. Bojim se vsiljene elektrifikacije voznega parka, prepričan sem, da je to račun brez gostinca. Vidimo, da elektrike nimamo dovolj niti za likalnike, kaj šele za vsa vozila. Upam, da se nam bo kljub temu uspelo ubraniti, tudi avtomobili, ki jih vidimo tukaj, so del dediščine in spadajo na cesto. Če jih zapremo v garaže ali muzeje, bo tam vse skupaj propadlo.«
Za avtomobile, ki so bili na Vranskem, velja podobno kot za tomose – nemogoče je izpostaviti najzanimivejšega, najatraktivnejšega, bilo jih je namreč preveč. Mednje pa je gotovo spadal porsche 356 SC Sebastijana Tehovnika. »Avtomobili me veselijo že od malega. Opazoval sem očetova vozila, ki so stala na kmetiji, on pa mi je o njih, pa tudi o motorjih, pripovedoval zgodbe. S tem sem zorel že v osnovnošolskih letih, strast in zanimanje sta se nadaljevala tudi v srednji šoli. Trenutno imam tri starodobnike, poleg tega porscheja letnika 1964 še forda mustanga cabrio letnika 1965 in mercedesa SL 450 letnika 1979. V prihodnje pa nikoli ne veš, kaj te preseneti, lahko pride do kakšne menjave, do kakšne priložnosti, ki jo pač zgrabiš,« nam je povedal Tehovnik in dodal, da so vsa njegova vozila registrirana in vozna, s tem da je porsche zares v izvrstnem stanju, saj je restavriran do zadnjega vijaka, kljub temu pa njegovo vrednost težko določi. »Gre za zelo raztegljiv pojem. Trgi so namreč različni, slovenski je sploh specifičen, zelo majhen, drugo je, če vozilo ponudiš v Avstriji, Nemčiji, Italiji ... Po mojem vedenju bi morda zanj lahko dobil okoli 150.000 evrov.«
Ob jubileju dve knjigi
Ob robu 25. obletnice SVAMZ so sicer predstavili tudi izjemno zanimivi publikaciji. Jožef Trpin je izdal knjigo z naslovom Avtobusi in trolejbusi Ljubljane 1927–1994, v kateri je popisal celotno zgodovino ljubljanskega potniškega prometa v omenjenem obdobju. »Že od malih nog sem si delal različne zapiske o tramvajih ter pozneje trolejbusih in avtobusih, nabralo se jih je za celo škatlo. V pokoju, ko sem imel več časa, sem te zapiske našel in jih začel prepisovati na računalnik. Kot bi mignil, je nastalo 150 strani, nato pa sem še kakšnih deset let potreboval, da sem našel vse fotografije in prišel do njihovih avtorjev oziroma potomcev ter pridobil pravico do objave. Zakaj do leta 1994? Ker so po tem obdobju v potniški promet začeli uvajati nizkopodne avtobuse in te sem izpustil,« je dejal Trpin. Kot je dodal, knjige ni treba brati od začetka do konca, temveč lahko po posameznih poglavjih tako, kakor bralca pač zanima.
Za ljubitelje osebnih avtomobilov pa je zelo zanimivo knjigo izdal Tomaž Beguš. Naslovil jo je preprosto Slovenska avtomobilska scena 80. in 90. let. »Knjigo sem sestavljal šest let, obsega več kot 200 strani in 800 fotografij ter številna zanimiva vmesna poglavja. Če bi pisal samo o avtomobilih, bi bilo precej suhoparno, zato sem se potrudil, da je v knjigi veliko podatkov, ki jih ne bi našel niti Google! Trdim, da je ni države, ki bi imela v 80. in 90. letih tako pester vozni park, kot smo ga imeli prav v Sloveniji. Imeli smo številne avtomobile Crvene zastave, tiste iz Sovjetske zveze in vzhodnega bloka, hkrati pa si z devizami lahko kupil tudi avtomobile z zahoda. Tega takrat ni bilo nikjer drugje in svoje trditve o najpestrejšem voznem parku na svetu lahko vedno dokažem,« je povedal Beguš, ki je v knjigi popisal tudi zanimivosti ob osamosvojitvi, kot so bile menjave registrskih tablic oziroma to, kako smo še pred tem čez rdečo zvezdo na tablicah lepili nalepke s slovenskim grbom – prav te nalepke pa so izdelovali v Beguševem družinskem podjetju.
In če se za konec vrnemo na začetek – vreme ni bilo ne lepo ne grdo. Bilo je nekaj vmes, glavno je, da ni preveč deževalo. »Zdržalo je!« so si oddahnili tudi organizatorji, ki imajo v načrtu že nove podvige.
