Če jih je še pred poldrugim desetletjem v prodajnih salonih kar mrgolelo, proizvajalci pa so med seboj dobesedno tekmovali, kdo bo imel v ponudbi več različnih, z malce drugačnimi vrati, različnih velikosti in podobno, jih je silna rast priljubljenosti športnih terencev v naslednjih letih najprej začela izrinjati, do danes pa jih je domala v celoti poslala na smetišče avtomobilske zgodovine. Beseda teče o tako imenovanih enoprostorcih, nekdaj najbolj priljubljeni, zagotovo pa do danes družinam najprijaznejši vrsti avtomobilov.
Ultimativni dokaz za vse zapisano in tako rekoč zadnji udarec za enoprostorce, s čimer je bil pravzaprav sklenjen njihov življenjski krog, je prišel v prav posebni obliki. V obliki nove generacije renaulta espacea. Temu namreč domala vsi priznavajo, da je leta 1984 tako rekoč izumil razred družinskih enoprostorcev, ki sicer kljub njegovi silni priljubljenosti še nekaj časa ni zadihal s polnimi pljuči, s šesto generacijo, s katero smo se družili pred kratkim, pa je dokončno tudi sam prešel na stran tiste vrste vozil, ki so bili za enoprostorce usodni. Skozi prve štiri generacije je bil namreč espace čistokrvni enoprostorec, sinonim za ta razred, s peto je postal nekakšen mešanec, z aktualno šesto pa čistokrvni SUV. A o njem v nadaljevanju, najprej se posvetimo espaceu v celoti, ne nazadnje gre za avto, ki prav letos slavi 40. obletnico proizvodnje.
Vrh ponudbe
Da niti niso imeli prave ideje o tem, kam bi uvrstili avtomobil, ki ga kanijo pri Renaultu poslati na ceste, priča tudi podatek, da mu najprej niso nadeli naziva enoprostorec oziroma MPV, kot je mednarodna oznaka za tovrstne avtomobile (pomeni pa multi-purpose vehicle oziroma v prevodu večnamensko vozilo), temveč UDO. To pomeni unidentified driving object oziroma neznani vozeči se objekt. So pa že zgodaj v razvoju sprejeli odločitev, da mu bo ime espace, kar pomeni prostor. »Beseda 'espace' je s pomenskega vidika zelo zanimiva, saj je njena sopomenka v še kar nekaj drugih jezikih precej podobna. Zato jo mnogi zlahka razumejo. Sliši se nežno in prijetno ter takoj spominja na udobje in tehnologijo v vozilu,« je povedala Sylvia Dos Santos, strateška vodja za poimenovanje avtomobilov pri Renaultu.
Prve espacee so na ceste poslali prav nekje v tem času pred 40 leti, kupce pa so takoj očarali s svojo prostornostjo in prilagodljivostjo. Prednja sedeža je bilo denimo mogoče zasukati za 180 stopinj, zadnjih pet v dveh vrstah pa premikati in zlagati na vse možne načine ter tudi povsem odstraniti, kar je bila takrat novost. To so predstavljale tudi velike steklene površine, ki so poskrbele za veliko svetlobe in dodaten občutek prostornosti v potniški kabini, pa čeprav je avto v dolžino meril za današnje razmere skromnih, takrat pa precej velikih 4,25 metra. Pri vsem skupaj so precej hvale požele tudi vozne lastnosti, za kar so poskrbeli precej močni bencinski in dizelski motorji, s katerimi je espace predstavljal vrh ponudbe avtomobilov pri Renaultu.
Z drugo generacijo so ostrejše robove pri zunanjosti zamenjali mehkejši, dodali so mu štirikolesni pogon, espace se je še utrdil kot neke vrste socialni fenomen, njegova priljubljenost pa je le še rasla. Podobno zgodbo je pisala tudi tretja generacija, ki je espacea na trgu zasidrala tako trdno, da so ljudje kar vse enoprostorce uvrščali v »espaceov« razred – nekaj podobnega je v povsem drugem razredu doslej uspelo le še volkswagnu golfu. S tretjo generacijo je Renault predstavil tudi podaljšano in še prostornejšo verzijo grand espace, ki je v ponudbi ostala tudi v četrti generaciji, ko je ta v dolžino dosegla kar 4,86 metra, s čimer je to najdaljši espace doslej. Izdelovali so ga do leta 2015, ko se je s peto generacijo oblikovno in tudi prostorsko espace že odmaknil od klasične enoprostorske zasnove in se močno približal že izjemno priljubljenim SUV-jem. Pri čemer pridemo do šeste generacije ...
Optimalna kombinacija
Ta je torej dokončno prekinila vez s svojimi koreninami in bi si pravzaprav zaslužila – predvsem pa bi si to zaslužil originalni espace in njegovi nasledniki do četrte generacije – da bi jo poimenovali z nekim drugim imenom. A po drugi strani tudi razumemo Renaultove razvojnike, da želijo pri življenju ohraniti to legendarno ime. Pa čeprav je od njega ostalo dejansko le to. Ime. Espace, ki ga danes ponujajo v prodajnih salonih, je namreč klasičen SUV, oblikovno in tehnološko izjemno blizu uspešnemu modelu austral, tudi aktualnemu slovenskemu avtomobilu leta. Pravzaprav si z njim deli tudi platformo in v bistvu gre za podaljšano različico omenjenega avtomobila. S čimer pa, sploh zato, ker je austral odličen štirikolesnik, ni prav nič narobe!
Tudi ko se v avtomobil usedete, razlik v primerjavi z australom ne boste opazili, tako da si glede urejenosti voznikovega delovnega okolja, položaja za volanom, odlagalnih površin, preglednosti in vsega drugega espace zasluži le pohvale. Zelo veliko prostora je tudi v drugi vrsti, ki je vzdolžno pomična, testni primerek pa je ponujal še šesti in sedmi sedež v tretji vrsti, ki se sicer elegantno potopita v prtljažno dno, kjer bosta večino časa tudi počivala, saj le tako dobite uporaben prtljažnik. Da, spomini na nekdanjega enoprostorca, a vendar to pač ni »to«.
Glede pogona pri novem espaceu ni veliko izbire. No, pravzaprav je sploh ni. Na voljo je hibridni pogon 1,2-litrskega bencinskega motorja in elektromotorja s sistemsko močjo okroglih 200 konjev (147 kilovatov), a verjemite, da ob takšnem pogonu izbire niti ne potrebujete. Omenjena kombinacija se namreč izkaže za optimalno ter omogoča suvereno in udobno vožnjo, obenem pa tudi precej varčno, saj je porabo bencina zlahka držati kar konkretno pod šestimi litri bencina na 100 kilometrih vožnje. Glede na to, da pri espaceu resnično dobite veliko avtomobila, se tudi cena zdi korektna, pri čemer je šlo pri testni različici za najbolje opremljeno, z nekaj manj luksuza je tudi cena lahko še nižja.
