Živih je le še malo ljudi, ki se spominjajo tako imenovanega črnega torka, dneva, ki ga je sprožil splet gospodarskih dejavnikov. Tako se je 29. oktobra 1929 zlomila newyorška borza, velika gospodarska kriza oziroma depresija pa je trajala vse do poznih tridesetih let. Šlo je za najhujšo in najobsežnejšo recesijo v 20. stoletju, čutile so jo tako rekoč vse države. Obseg mednarodne trgovine se je zmanjšal za najmanj polovico, podobno tudi osebni dohodki. Svet je bil zavit v črnino.
A vse k sreči ni bilo slabo, zlasti če gledamo skozi oči ljubitelja avtomobilizma. Ameriški oblikovalec in arhitekt Richard Buckminster Fuller je namreč na svetovni razstavi v Chicagu leta 1933 predstavil prototip avtomobila, ki je bil – milo rečeno – nekaj posebnega, poimenoval pa ga je avtomobil dymaxion. Pri zasnovi mu je pomagal oblikovalec jadrnic William Starling Burgess. Skupno so izdelali tri eksperimentalne prototipe, serijske proizvodnje pa ni nikoli dočakal. Res škoda, saj je bil zasnovan kot vozilo, ki bi nekega dne lahko letelo, pristalo in vozilo. Ime dymaxion je bilo skovanka besed dynamic, maximum in tension (dinamika, maksimum in napetost), vozilo naj bi bilo torej dinamično in maksimalno učinkovito. Tej svoji strategiji, kako z manj narediti več, je sledil tudi pri drugih projektih.
Z majhnim obračalnim krogom je presenetil mimoidoče
Aerodinamična karoserija naj bi bila porok za majhno porabo goriva in večjo hitrost. To naj bi zagotavljal v zadku nameščeni osemvaljni motor, ki je moč prenašal na prednji kolesi. V zadnjem delu je bilo namesto dveh le eno kolo, ki pa se je lahko obračalo za 90 stopinj, kar je zagotavljalo majhen obračalni krog. Celo tako majhen, da nekateri mimoidoči niso mogli verjeti svojim očem. Seveda pa so tri kolesa prinesla tudi nekaj slabosti, predvsem pri vodljivosti pri večjih hitrostih in močnejšem vetru, saj so imeli tedaj omejeno razumevanje učinkov vzgona in turbulence na karoserijo. Malce po tem, ko je prototip prvič zapeljal na cesto, se je zgodila nesreča, v kateri je voznik dymaxiona umrl. Čeprav je bilo zanimanje javnosti in tudi proizvajalcev avtomobilov veliko (zanj so se med drugimi zanimali Walter Chrysler, Henry Ford in Henry Kaiser), pa je Fuller porabil celotno dediščino, da je dokončal drugi in tretji prototip. Do današnjih dni je preživel le eden, dva, ki sta bila slabo ohranjena, pa so nedavno nadgradili. Leta 2012 so o tem avtu posneli dokumentarni film.
K temu, da je Fuller sploh začel razmišljati o dymaxionu, je delno pripomogel tudi bogati borzni trgovec Philip Pearson, ki mu je ponudil 5000 dolarjev (120.000 današnjih), saj je bil prepričan, da bo avto zgodba o uspehu in bo zagotovil kar nekaj novih delovnih mest. Sprva je bogataša zavrnil. Četrtega marca 1933, ko je predsednik ZDA Franklin Delano Roosevelt uvedel bančni moratorij, je Fuller ustanovil podjetje Dymaxion in okoli sebe zbral ekipo 27 delavcev, med katerimi so bili tudi nekdanji mehaniki Rolls-Roycea. Na razpis se je sicer prijavilo 1000 kandidatov. Tri prototipe so končali v treh mesecih, zadnjega 12. julija 1933, na Fullerjev 38. rojstni dan. Idejni oče dymaxiona je takoj vložil patent, a so ga odobrili šele štiri leta pozneje. Ker je bilo vozilo zasnovano z željo, da lahko gre kamor koli, je imelo kolesa za potovanje po tleh ter sani za takojšen dvig in letenje. Bilo je 20 let pred časom.
Prvi prototip je spominjal na cepelin
»Avto je bil izdelan iz lesa in kovine, kar se mi je zdelo res zanimivo. Notranjost spominja na leseni čoln. Okna se pomaknejo navzven kot premec ladje, zato se ne počutiš, da sediš daleč za pokrovom avtomobila. Ta koncept je nekaj posebnega tudi zaradi spoštljive največje hitrosti in majhne porabe goriva, oblika pa navdušuje. Če pogledamo avte, ki so nastali v tridesetih letih prejšnjega stoletja, so vsi spominjali na konjske vprege brez konjev,« je dejala Katja Kopp, učiteljica naravoslovja in navdušenka nad trajnostjo.
Prvi prototip, ki je v marsičem spominjal na zrakoplov cepelin, je v dolžino meril 6,1 metra, Fordov motor je imel moč 86 konjev (63 kW), na kolesih so bile nameščene pnevmatike podjetja Goodyear. Okvir avta je bil iz lesa, čezenj so položili aluminij, del strehe je bil iz pobarvanega platna. V notranjosti je bilo prostora za 11 ljudi, največja hitrost dymaxiona naj bi domnevno dosegla 206 kilometrov na uro, povprečna poraba pa ugodnih 7,8 litra. Izdelava vozila je zahtevala 8000 dolarjev. Za primerjavo: Fordov model 18 z osemvaljnim motorjem je stal manj kot 700 zelencev. Po nesreči s smrtnim izidom so avto pobarvali in prodali direktorju avtomobilskega oddelka ameriškega biroja za standarde, a ga je pozneje uničil požar. Prototip številka dve si je zaželela znana pilotka Amelia Earhart, da bi bil uradni avto njenega praznovanja, ko ji je National Geographic podelil zlato kolajno za zasluge, prototip številka tri pa je zamenjal več lastnikov, med njimi je bil tudi Leopold Stokowski, ki naj bi z njim prevozil blizu 500.000 kilometrov, vse dokler se v petdesetih letih ni izgubil, domnevno pa naj bi ga razrezali.
Fuller in Burgess sta se zavedala, da bo zasnova koncepta ponudila kar nekaj izzivov, predvsem vožnja v vetru je bila zahtevna, saj je bilo vozilo nagnjeno k temu, da se v vetru obrne, tudi krmiljenje je bilo težavno. Vedela sta, da dymaxion ne more biti naprodaj za splošno javnost, dokler ga ne bi znatno izboljšali. Zaradi omejitev sta oblikovala seznam voznikov, med katerimi so bili le izkušeni, prav tako sta prepovedala vožnjo v vetrovnem ali drugače neugodnem vremenu. Kljub omejitvam so prvi prototip zapeljali na dirkališče v Bronxu, kjer so prejšnji rekordni čas izboljšali za polovico, vozilo pa je privabilo poglede tudi zato, ker ni drselo ali driftalo skozi ovinke kot preostali dirkalniki. Zato je omenjena smrtna nesreča, v kateri sta bila poškodovana še dva potnika, močno odmevala v javnosti, njen vzrok pa je še danes sporen, saj je bil v njej udeležen še en avto, čigar voznik naj bi bil zanjo odgovoren. Ugotovili so tudi, da je bil umrli Francis T. Turner pripet z varnostnim pasom. V javnosti tega, da sta bila udeležena dva avtomobila, niso omenjali. Leta 2010 so izdelali repliko dymaxiona, pod katero se je podpisal Norman Foster, arhitekt in Fullerjev študent.
