Članek bi lahko imel tudi nekoliko drugačen naslov, denimo: Kako je Evropa zamudila revolucijo LCD-jev – opozorilna zgodba za avtomobilsko industrijo. Res bi bil daljši, a bistvo ostaja enako. Zgodba tehnologije zaslonov s tekočimi kristali (LCD) je namreč svarilo in pokazatelj, kaj se utegne zgoditi z evropsko avtomobilsko industrijo, če ne bo stopila v korak s časom in še naprej vse stavila na motorje z notranjim zgorevanjem.
Zastavimo vprašanje: koliko evropskih proizvajalcev televizijskih zaslonov je dandanes še v igri? Če boste začeli naštevati: Grundig, Nordmende, Telefunken ... ste na napačni poti. To so zgolj blagovne znamke, ki so od propada tovarn nekajkrat zamenjale lastništvo, danes pa pod njimi bolj ali manj prodajajo aparate, ki so izdelani na Kitajskem. Če pomislite na Philips, boste sicer nekoliko bliže, toda tudi ta znamenita znamka večino sprejemnikov dandanes izdela na Kitajskem.
Neslavni propad
Skratka, večina nekdaj slovitih tovarn je neslavno propadla. Vendar ni bilo potrebe, kajti Evropa je bila pomemben člen v razvoju LCD-tehnologije. Žal pa je proizvajalci niso (pravočasno) posvojili. Šele Japonci in kasneje Južnokorejci so se zavedli, kaj z njo početi. Eden od razlogov, zakaj so evropski proizvajalci zaspali, je bila namreč osredotočenost na staro tehnologijo, resda že precej dovršeno, toda na koncu je, kot vemo danes, vendarle zmagal LCD.
Evolucija LCD-tehnologije je preoblikovala svetovni trg elektronike in začela dobo elegantnih, energijsko učinkovitih naprav ter navsezadnje spremenila način interakcije potrošnikov z zasloni. Vendar je Evropa – nekoč močan tekmec v elektronski industriji – zgrešila val, ki je Japonsko, Južno Korejo in kasneje Kitajsko ponesel do prevlade v proizvodnji.
Tehnologija LCD je bila razvita v šestdesetih letih, komercialno je postala zanimiva v osemdesetih in devetdesetih letih. Izdelovati so začeli kompaktne, lahke in kakovostne zaslone visoke ločljivosti. Tako so LCD-ji hitro postali prva izbira za zaslone v prenosnikih, računalniških monitorjih in televizorjih.
Evropejci v ospredju
V tem obdobju so imela evropska podjetja, kot so Philips, Siemens in Thomson, močne raziskovalno-razvojne zmogljivosti v sektorju elektronike. Bila so vodilna v svetu pri proizvodnji televizorjev s katodno cevjo.
Ko pa je prehod na ploščate zaslone dobil zagon, Evropi ni uspelo izkoristiti priložnosti. Namesto tega so azijski proizvajalci, kot sta Samsung in LG, začeli množično proizvodnjo LCD-jev in obvladovali trg, ki je do danes ustvaril že na stotine milijard evrov prihodkov.
Evropska podjetja so podcenila dolgoročni potencial tehnologije LCD. Medtem ko so japonska in južnokorejska podjetja v osemdesetih letih agresivno vlagala v raziskave in razvoj LCD-jev, so evropski proizvajalci izboljševali starejšo tehnologijo, saj so verjeli, da bo prehod na LCD-je počasen in postopen.
»Evropska elektronska industrija je bila preveč osredotočena na obrambo svojih obstoječih trgov, namesto na ustvarjanje novih,« je v nekem intervjuju pred časom dejal Jan van Dam, nekdanji vodja raziskav in razvoja pri Philipsu. »Ko so spoznali potencial LCD-jev, je vlak že zapustil postajo.«
In medtem ko so azijska podjetja zasedla trg, so se evropska težko obdržala.
Evropska podjetja, ki so bila v ospredju inovacij, so spoznala, da so njihovi portfelji intelektualne lastnine zastareli. Medtem so azijska podjetja nabrala ogromno patentov nove tehnologije, kar je predstavljalo oviro za evropska podjetja, ki so poskušala konkurirati.
Motnje v gospodarstvu
Padec evropske industrije proizvodnje televizijskih sprejemnikov je povzročil motnje v celotnem evropskem gospodarstvu. V neki evropski študiji so ocenili, da se je evropski delež na svetovnem trgu zaslonov zmanjšal z 20 odstotkov v osemdesetih letih na manj kot pet odstotkov leta 2010.
In danes? Kar se televizorjev tiče, pravzaprav ni takšnih, ki bi bili v celoti narejeni v Evropi. Lahko jih tu sestavijo, toda komponente so običajno od drugod.
Že zelo hiter pogled na evropsko avtomobilsko industrijo in primerjava s preteklostjo na področju televizijskih sprejemnikov pokažeta podobno sliko – evropski električni avtomobili so vse manj konkurenčni tistim, ki jih izdelujejo in razvijajo v ZDA ali na Kitajskem. Razvoj gre pri tem skokovito naprej, zdi pa se, da evropski avtomobilski proizvajalci bolj kot ne stopicajo na mestu.
Kot je nekoč dejal nek nemški analitik: »Inovacijski cikli so neprizanesljivi. Če ne vodiš, zaostajaš.« Za Evropo je torej izziv jasen: če se ne bo naučila iz preteklosti, bo težko ostala konkurenčna v prihodnosti.
