Ste filmoljub? V nasprotnem je majhna verjetnost, da poznate znanstvenofantastični triler, ki so ga onkraj luže posneli leta 1972 in sliši na ime Probe. Ni bil ravno visokoproračunski, pod režijo se je podpisal Russ Mayberry, v glavnih vlogah pa so nastopili Hugh O'Brian, Elke Sommer, Burgess Meredith in Lilia Skala. So morebiti ravno po ogledu tega uro in pol dolgega filma odgovorni pri Fordu prišli na idejo, da za poimenovanje štirikolesnika s podobo kupeja izberejo prav ime probe? Med njima je namreč zajetnih 16 let, je bil pa avto, ki so ga izdelovali med letoma 1988 in 1997, večja prodajna uspešnica kot film, ki v kinodvorane ni pritegnil množic.
Avto je nastal kot plod dolgoletnega sodelovanja z Mazdo, njegova osnova pa je bil model MX-6. Fordov cilj je bil zapolniti marketinško nišo, za katero je v Evropi skrbel capri, tudi zaradi nižjih stroškov pa so se odločili, da bo pogon speljan na prednji kolesi. Za model probe so sprva načrtovali, da bo na ameriškem trgu utelešal četrto generacijo mustanga, toda njegovim privržencem ni bil všeč japonski inženiring, zmrdovali so se tudi, ker ni bil na voljo osemvaljni motor, zato so se pri Fordu odločili, da mustanga zasnujejo na novo.
Spodbudne štiri zvezdice za varnost
Konec sedemdesetih let so pri Fordu in Ghii zasnovali več futurističnih dizajnov za novi avtomobil. Tako je med letoma 1979 in 1983 nastalo več različic, ki so jih poimenovali od probe I do probe V. Po energetski krizi, ki je udarila v tistem obdobju, so vedeli, da potrebujejo avto, ki ne bo potraten, sodelovanje z Mazdo pa je bilo logično tudi zato, ker je v tem japonskem podjetju Ford imel četrtinski delež. Projekt so poimenovali ST-16, dejansko pa je šlo za mustanga. O načrtih je prvi poročal Christopher Sawyer, novinar revije AutoWeek, ki se je začudil, da bo pogon prednji. Odziv ljubiteljev mustanga je bil negativen, saj jim ni bilo povšeči, da bo čisto drugačen, kot so ga bili vajeni doslej. Odgovorni pri Fordu so takoj spremenili načrte, saj je bil mustang zanje preveč pomemben avto, da bi doživel hladen sprejem med potencialnimi kupci. »Raje bi videl, da ime mustang preneha obstajati, kot da to ime uporabimo za novi model probe,« je bil kritičen inženir John Coletti. Projekta niso mogli ustaviti, ker so vanj vložili že preveč denarja, bali so se tudi, da bo razveljavitev pogodbe z Mazdo imela negativne posledice, zato so ST-16 poimenovali probe. Kot začetek proizvodnje so napovedali leto 1988. Probe je bil sprva velika prodajna uspešnica, tudi zavoljo futuristične oblike in pozitivne vozniške izkušnje, tako da je povpraševanje presegalo ponudbo.
Za pogon so zadolžili 2,2-litrski Mazdin štirivaljnik z močjo 110 konjev (81 kW), avto pa so proizvajali v Flat Rocku v Michiganu. Za prenos moči sta skrbela bodisi petstopenjski ročni ali štiristopenjski samodejni menjalnik, probe z dolžinsko mero 4,5 metra pa je v višino meril le zgolj 1,32 metra in je deloval nadvse športno. Dodana vrednost je bila varnost, saj je na testnih trčenjih v ZDA prejel za tiste čase spodbudne štiri zvezdice, med letoma 1989 in 1992 pa so jih izdelali 387.022.
Tehnično je bila večina Mazdina
Oblikovalci Forda in Mazde so znova združili moči pri novi generaciji, pri kateri si je probe z letom 1993 delil zasnovo z MX-6 in 626. Mazdini inženirji so se podpisali pod motor, menjalnik in šasijo, Fordovi pa so se osredotočili na notranjost. Tehnično je zasnova 60-odstotno Mazdina in 40-odstotno Fordova. Avto so sploh evropski kupci komaj pričakovali, oblikovalka Mimi Vandermolen pa je avto na prodajno pot pospremila z besedami: »Če mi bo uspelo rešiti vse izzive, da bodo avto vzljubile ženske, bo za moške vse še toliko lažje.« To so bili časi, ko je povpraševanje po dostopnih športnih avtomobilih znova naraščalo, odlično so se prodajali zlasti japonski modeli, kot so bili honda prelude, nissan silvia, mitsubishi eclipse in toyota celica. Samo na Otoku so načrtovali, da jih bodo letno prodali po 20.000, a so jih dejansko v treh letih skupno zgolj 15.000, čeprav je bila cena osnovne različice ugodnih 13.000 ameriških dolarjev, bolj športna GT pa je stala 15.504 dolarje. Leta 1994 je probe postal eden prvih avtomobilov, ki je imel serijsko voznikovo in sovoznikovo zračno blazino, moč močnejšega 2,5-litrskega motorja pa je bila 164 konjev (120 kW), kar je bilo dovolj za največjo hitrost 214 kilometrov na uro. Med letoma 1993 in 1997 so jih prodali 310.446. Zadnjega so izdelali 20. junija. Načrtovali so še tretjo generacijo, a so načrte spremenili, namesto modela probe pa je na cesto zapeljal mercury cougar. Ime so spremenili zato, da bi v salone privabili mlajše kupce. Neuspešno.
»Ko sem izvedel, da naj bi probe zamenjal mustanga, sem bil zgrožen. Ideja o modernem avtu se mi je sicer zdela dobra, toda ... Dobil sem občutek, kot da želimo stranke, ki pijejo šampanjec, zamenjati s tistimi, ki pijejo pivo. Vedel sem, da zamisel o zamenjavi mustanga z japonskim avtomobilom ne more biti dobra,« je dejal Neil Ressler, inženir pri Fordu. Pod črto je bil probe dober avtomobil, kar je potrdil tudi leta 1993, ko so ga v reviji Motor Trend razglasili za tisto leto najboljšega, a se je na koncu boril za kupce s precej bolj uveljavljenim mustangom, kar je bila že vnaprej izgubljena bitka. Pa čeprav je bila oblika nadvse všečna, prednje luči, ki so skočile iz ohišja, nekaj posebnega, zelo zanesljiv je bil tudi Mazdin motor, potniška kabina pa je bila prostorna. A vse to ni bilo dovolj, saj je bilo kupcev iz leta v leto manj, v zadnjem letu zgolj 16.821.
