Če daste kaj na videz avtomobila in o tem tudi kdaj kaj preberete, ste gotovo že naleteli na ime Giorgetto Giugiaro. Ta italijanski mojster oblikovanja vozil je leta 1999 prejel nagrado s skromnim nazivom avtomobilski oblikovalec stoletja. Njegov portfelj obsega znamke, kot so Aston Martin, Bugatti, Lamborghini, Ferrari, Lotus, Maserati, Audi, BMW, in tudi ime, ki vam je morda še bolj znano – Zastava. Podpisal se je pod verjetno najbolj prepoznaven avtomobilski dizajn vseh časov – DMC delorean, znan tudi kot »časovni stroj« iz filmov Nazaj v prihodnost. Upravičeno bi menili, da so njegovi najljubši oblikovalski projekti lotus esprit S1, maserati ghibli ali pa aston martin DB4 GT jet, a kljub temu bi se motili. Giugiaro namreč trdi, da je bil njegov najljubši projekt fiat panda.
Ideja za projekt se je rodila avgusta 1976, ko je predsednik Fiata Carlo De Benedetti Giugiaru in Aldu Mantovaniju naložil, naj mu oblikujeta avtomobil v slogu francoskih kompaktnežev, kot je renault 4 oziroma »katrca«. Postavil jima je tudi pogoj, da morajo stroški izdelave in teža avtomobila ostati na ravni Fiatovega 126. Osnovno študijo novega avtomobila sta končala v le nekaj tednih. Ker je imel novi avto v primerjavi s 126 bistveno prostornejšo notranjost, bil pa je še vedno le 3,38 metra dolg in 1,46 metra širok, je šlo za izjemen oblikovalski podvig. Snovanje avtomobila sta začela prav v notranjosti in nato nadaljevala navzven. Rezultat je bil kar najbolj špartanski, saj sta iz notranjosti odstranila vse nepotrebne in okrasne elemente. Skoraj vsa notranjost je bila tudi v barvi zunanjosti avtomobila. Kljub temu jima je uspelo ohraniti vse ključne funkcionalnosti notranjosti avtomobilov.
Majhni oblikovalski triki z velikim učinkom
»Poceni, a funkcionalno«, je odličen opis zlasti zadnje klopi. Ta je izdelana iz cevi, ki predstavljajo oporo napeti elastični tkanini. Zelo podobno enostaven je bil tudi dizajn prednjih sedežev. Obe vrsti sedežev si lahko spustil v skoraj povsem ravno ležišče čez vso kabino. »Čeprav ta genialna rešitev ni pomenila najudobnejših sedežev, je to nadomestila tako, da se je lahko pandina kabina v nekaj minutah spremenila v majhen avtodom ali dostavnik,« pravi italijanski oblikovalec Matteo Licata in avtor kanala Roadster Life na youtubu. Velik navdušenec nad pando je tudi nekdanji predsednik Ferrarija Luca Cordero di Montezemolo. »Fiat panda, to je najboljši avto na svetu,« je nekoč dejal in ob tem zatrdil, da »gre za zgodovinski simbol Italije«.
Najopaznejši element pandine zunanjosti je debel pas plastične prevleke, ki prekriva spodnjo polovico vozila. Ta ima praktično funkcijo, saj naj bi vozilo na najobčutljivejšem delu ščitila pred rjavenjem in poškodbami kovine. Hkrati ima tudi estetsko funkcijo. Plastična prevleka ob pogledu s strani ustvari vtis, da so okna v avtomobilu večja od kovinskega dela, pojasnjuje Licata. Avto je zato videti privlačnejši in bolj dinamičen. Končni izdelek je bil sicer težek le 715 kilogramov. Proizvodnjo pande so zagnali konec leta 1979, 29. februarja prihodnje leto so jo na vrtu Kvirinalske palače v Rimu predstavili tedanjemu predsedniku Italije Alessandru Pertiniju. Njena prodajna pot se je začela marca. Prve različice so bile na voljo z dvema motorjema, osnovni je bil 0,65-litrski in je premogel 30 konjev (22 kW), malenkost zmogljivejši je bil 0,9-litrski s 45 konji (33 kW). Kupci zmogljivejše pande so se lahko odločili za peto prestavo menjalnika. Pozneje so ponudbo obogatili še z nekoliko zmogljivejšimi motorji, a hitrost in zmogljivost nikoli nista postali zaščitni znak avtomobila.
Električna panda se ni prijela
Leta 1983 je Fiat na trg poslal pando s pogonom na vsa štiri kolesa, leta 1990 je začel prodajati tudi električno različico prve generacije pande. Imela je le dva sedeža in skromen doseg sto kilometrov pri hitrosti 50 kilometrov na uro. V mestu se je doseg skrčil na približno 75 kilometrov. Največja hitrost električne pande je znašala 65 kilometrov na uro, polnjenje pa je prek običajne gospodinjske vtičnice trajalo osem ur. Ker je zadeva stala okoli 25 milijonov lir (33.000 evrov z upoštevanjem inflacije), je bilo hitro jasno, da ne bo držala vode. Zaradi slabe prodaje so električno pando opustili leta 1998. Vstopna cena pande je leta 1980 sicer znašala okoli tri milijone lir (10.000 današnjih evrov z upoštevanjem inflacije).
Do leta 2003, ko je bilo konec proizvodnje prve generacije, so prodali 4,5 milijona primerkov. Če prištejemo še drugo in tretjo generacijo, je bilo doslej prodanih že več kot 7,8 milijona pand. Od leta 2020 prodajajo tudi blago hibridno različico avtomobila.
