Izraz The Grand Tour ljubitelji avtomobilov danes zlasti povezujejo s priljubljeno angleško avtomobilsko televizijsko oddajo. Izraz ima veliko daljšo zgodovino. Angleški arhitekt Inigo Jones se je leta 1613 odpravil na veliko potovanje po Italiji. Vrnil se je leto kasneje, poln navdiha in novega znanja. Danes velja za prvega resnega angleškega arhitekta. Praksa se je razširila med angleškim plemstvom, leta 1670 pa je angleški katoliški duhovnik Richard Lassels v svojem popotniškem priročniku The Vojage of Italy prvič uporabil zgoraj omenjeni izraz. Velika turneja je bila v 18. stoletju praktično nuja za vsakega uglednega mladega neporočenega angleškega plemiča. Poleg Italije so obiskali še Francijo, včasih celo Grčijo. Potovanje je moralo trajati vsaj leto dni.

Praksa se je uradno končala s francosko revolucijo, a v resnici ni nikoli povsem zamrla. Premožni in tudi manj premožni mladi na podobna popotovanja odhajajo še danes, čeprav morda ne vsi v muzeje in med ostanke klasičnega sveta. Ko pri avtomobilu vidite črki GT, vedite, da gre za avto, ki je bil izdelan za prav takšno potovanje osebnostnega zorenja in kulturnega omikanja. Biti mora hiter in udoben za dolge poti. Ne sme imeti prostora za otroke ali druga tretja kolesa. Vsaj za daljše poti ne. Žareti mora mladostno moško energijo, privlačnost in poželjivost, čeprav za volanom prepogosto ne sedijo godni žrebci, temveč moški v krizi srednjih let. Tudi meni postaja ideja GT-jev vse bolj privlačna. Enega najlepših grand tourjev so predstavili na pariškem salonu leta 1964. Karoserijo zanj so zasnovali pri slovitem italijanskem oblikovalskem podjetju Pininfarina, izdelalo pa jo je podjetje Scaglietti. Zato je bil paša za oči. Ko si sedel za volan, pa se ti je vnelo srce, saj ga je izdelal Ferrari.

Pri višji hitrostih
je dvigovalo prednji del

Ferrarijev 275 GTB je nasledil model 250 GTB. Kupci so dobili avto s cevasto šasijo in menjalnik, nameščen zadaj, kar je botrovalo boljši uravnoteženosti vozila. Namesto primitivnih listnatih vzmeti prejšnjih modelov je 275 GTB premogel neodvisno vzmetenje zadnjih koles. Bilo je tako dobro, da prepriča še danes. »Izdelan je bil za zelo zanič ceste,« z nasmehom na obrazu med drvenjem po angleški podeželski cesti pove lastnik ferrarija 275 GTB George Bamford.

Ker oznaka B pomeni berlinetta, je šlo za športni kupe z dvema sedežema. Sedelo se je blizu cesti, nos je bil dolg, zadek pa je usločen. Ko ga vidiš, veš, da je hiter. Celo prehiter. Njegov 3,3-litrski dvanajstvaljnik je premogel 280 konjev (206 kW) in 255 Nm navora. Šel je lahko kar 258 km/h. Ker pa je bil dolg vsega 4,3 metra in težek le 1100 kilogramov, mu je pri višjih hitrostih rado dvigovalo nos. V kasnejših različicah so to hibo popravili s podaljšanjem prednjega dela in kasneje še z drugimi prijemi. Vseeno so si lastniki avtomobila edini. »Če bi vsi avtomobili izginili, bi obdržal tega,« pravi Bamford. »Če si pravi ljubitelj ferrarijev, je to zate najboljši med modeli 275,« dodaja upokojeni ameriški dirkač Skip Barber, ki ima tudi privilegij uživanja v tem avtomobilu. »Vozim ga ob vsaki možni priložnosti. V njem moraš uživati,« pojasnjuje Bamford. Podobno pravi Barber: »Res čutiš moč. To ni avto, v katerem se pelješ. Voziš ga.«

V osnovi namenjen samo za cesto

»Pričara ti nasmeh na obraz,« dodaja Bamford. »Tudi ko avto pogledaš od spredaj, na njem vidiš nasmeh. Bil sem pred prirodoslovnim muzejem in ta stvar se mi je pregrela. Iz malega fiata 500 je izstopila družba Italijanov in me porinila do serviserja. Tega v modernem avtu ne doživiš. Ko gre za tak avto, ti ljudje radi pomagajo. Sploh ne potrebuje Ferarrijeve značke. Avto je lep sam po sebi.«

Avto je bil izhodiščno namenjen samo za cesto. Takšnih so od leta 1964 do 1966 izdelali 442, od tega 236 modelov s krajšim in 206 z daljšim nosom. Sila okoliščin pa je Ferrari prisilila, da je 275 GTB moral tudi na dirkališče. Za ta namen so leta 1965 izdelali posebno različico 275 GTB competizione. Karoserija je bila izdelana iz zelo tankega aluminija, s težo pa se je varčevalo tudi na vseh drugih koncih. Iz motorja s 300 konji (221 kW) so iztisnili hitrost 282 km/h, avto pa je dosegel tretje mesto v splošni razvrstitvi 24-urne dirke v Le Mansu ter prvo mesto v kategoriji GT. Za prodajo so izdelali 12 modelov 275 GTB/C. Nad avtomobilom je navdušen tudi Ferrarijev dirkač v formuli 1 Charles Leclerc: »Kako neverjeten avto! Čista radost! Zvok je neverjeten. Občutek je navdušujoč. Kar začutiš zgodovino avtomobila. Zanimivo je tudi videti, kako so se avtomobili od tedaj razvili. Ne morem si predstavljati, kako je bilo dirkati s tem avtom.«