So stvari, ki se včasih zdijo nemogoče, a so dejansko mogoče. Da je nemogoče lahko mogoče, smo v življenju sicer doživeli že večkrat, nazadnje pa pred dnevi, ko smo testirali njega – sandera. Dacio sandera. Majhen štirikolesnik te romunske znamke, ki velja za nizkocenovno. Njihovi avtomobili so iz leta v leto vse bolj priljubljeni tudi v (zahodni) Evropi, kjer je kupna moč dovolj velika, da bi se jim kupci lahko na široko izognili. A se jim ne. Še več: sandero je letos najbolje prodajani avtomobil v Evropi, v hrbet pa mu gledata celo volkswagen golf in renault clio. Se strinjate, da je nemogoče postalo mogoče?
Gre za fenomen, ki ga je mogoče razložiti preprosto. Evropejci postajajo vse bolj pragmatični in razmišljajo, zakaj bi za nakup avtomobila odšteli visok znesek, če pa lahko manjšega – in to jim nakup dacie seveda omogoča –, razliko, ki jim ostane, pa raje porabijo zase, za potovanja, oblačila, velnes. Dacie so namreč v zadnjih letih izjemno napredovale in za odšteti denar ponujajo resnično veliko. Kljub temu pa morate občasno med vožnjo zamižati na eno oko. Vsaj takšna je bila naša izkušnja po koncu 14-dnevnega druženja s sanderom. Začnimo z najboljšim, ceno. Ta je bila v primeru testneža 16.490 evrov, pri čemer je bila oprema najvišja mogoča, poimenovali so jo journey. Veseli, da avto oboroži tudi s parkirno kamero, senzorji, samodejno klimatsko napravo in pametno kartico, ki avto samodejno odklepa in zaklepa za čisto desetko. A pri tem se glavne dobrote žal končajo. Tako je tempomat zgolj navaden in v gostem prometu neuporaben, aktivnega, ki bi sam pospeševal, zaviral in ohranjal varnostno razdaljo, pa ni niti na seznamu doplačil. Vse prej kot sodoben je tudi razmeroma majhen (20 centimetrov oziroma osem palcev) barvni zaslon na dotik. Ta ponuja tudi navigacijo, ki na prvi pogled deluje zastarelo, kljub temu pa voznika ažurno obvešča o tem, kaj se na začrtani poti dogaja, in napotke daje v slovenščini. Za uravnavanje klime so sicer na voljo gumbi (pohvalno!), s stikali na volanskem obroču pa lahko upravljamo potovalni računalnik, tempomat in radio.
Na prvi pogled sandero deluje dovolj moderen, da privablja poglede (seveda pa se vanj ne boste zaljubili na prvi pogled), a njegov logotip še vedno nekatere odbija toliko, da ga za noben denar ne bi zapeljali v svojo garažo. S tem pa mu delajo krivico. Sploh če lastnik ve, zakaj ga je kupil. Njegova uporabnost pride najbolj do izraza na mestnih in primestnih vožnjah, kjer se trivaljnik z močjo 91 konjev (67 kilovatov) izkaže kot dovolj zmogljiv. Če pa se boste z njim odpravili na daljšo vožnjo, na primer na morje, morate vzeti v zakup, da bo konjenici hitro pošla sapa. Sploh manever (hitrega) prehitevanja zna biti misija nemogoče, motor pa potrebuje kar nekaj časa, da se zbudi iz globokega sna. V tehničnih podatkih je sicer navedena največja hitrost 175 kilometrov na uro, a se v realnosti zdi nedosegljiva. Dodaten minus je tudi menjalnik. Je ročni in premore le pet stopenj. Šesto bi krvavo potreboval, zaganjanje v višje vrtljaje pa se izrazi pri porabi goriva, katere povprečje je bilo 6,1 litra. Ali prevedeno, na robu še sprejemljivega. Še dobro, da posoda za gorivo pogoltne 50 litrov in omogoča velikodušni doseg 820 kilometrov.
4-0-9-3-2-8. Ne gre za kombinacijo, ki odpira vrata sefa z zlatimi palicami, temveč številke, ki ponazarjajo sanderovo dolžino v centimetrih (prve tri) in prostornino prtljažnika v litrih (zadnje tri). Dejansko je neverjetno, za kako prostoren avto gre. Tudi na zadnji klopi bosta namreč udobno sedela dva odrasla potnika, v globok prtljažnik pa zlahka zložite štiri letalske kovčke. Za piko na i v notranjosti poskrbita zaprta predala in veliko odlagalnih mest za drobnarije. Seveda notranjost ni sopomenka prestiža, a so se oblikovalci vendarle potrudili ter k črni in trdi plastiki, ki deluje ceneno, dodali nekaj blaga, kar notranjost poživi in jo naredi nekoliko sodobnejšo.
Omembe vredna sta tudi prednja sedeža. Pričakovali bi, da ponujata osnovno udobje, a smo bili prijetno presenečeni, ko smo v njih sedeli dobre štiri ure, pa se to na našem križu ni prav nič negativno izrazilo. Seveda pa sta sedeža zgolj ročno nastavljiva. Bi ga imeli ali ne? Evropejci so na to temo že ponudili odgovor, je pa zanimivo, da Slovenci evropskega okusa ne delimo. Sandero je namreč letos na lestvici najbolje prodajanih modelov na komaj 26. mestu, pri čemer se veliko bolje prodaja športno-terenski brat duster, ki je na visokem petem mestu.
